Login



DOSJE


MY ELNET


NAŠE OBČINE

naše občine

AKTUALNO


TERMINI

21. 07. Pliberk/Bleiburg - Vidra vas/Wiederndorf, športno igrišče

18. KMEČKI PRAZNIK / SÜDKÄRNTNER BAUERNFEST


POVEZAVE

Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov

Mlada EL

PUAK

Slovensko na uradih

Kmečka izobraževalna skupnost

Evropska Svobodna Zveza

KOROŠKI SLOVENCI

Konec vojne

Konec vojne

Priznane s strani zaveznikov, so jugoslovanske vojaške enote ob začetku maja 1945 začele s pohodom proti Celovcu, kamor so prispele 8. maja 1945 nekaj ur kasneje od Britancev. Tam so zahtevale priznanje kot zavezniška okupacijska sila. Čeprav je nemška vojska 8. maja izjavila brezpogojno kapitulacijo, so se boji na Koroškem nadaljevali. Umikajoče se čete nemške vojske in njihovi zavezniki se niso hoteli predati jugoslovanski vojski. Boji v okolici Borovelj, Humberka in Pliberka so trajali še nekaj dni. Že v samih Borovljah je pri teh bojih padlo okoli 180 partizanov.
Dne 18. maja, takoj po zaključku zadnjih bojev, so slovenski in nemški delegati v Celovcu izvolili „pokrajinski narodnoosvobodilni odbor“. Vendar ga britanske zasedbene oblasti niso priznavale. Drugače je bilo s „Provizorično Koroško deželno vlado“, ki je obstajala že od 7. maja 1945 naprej. Le-to so Britanci priznavali, čeprav jo je pooblastil okrožni glavar (Gauhauptmann) Natmessnig. V tej provizorični deželni vladi so bili predstavniki vseh demokratičnih strank iz časa pred „anšlusom“, vendar ni bilo nobenega zastopnika Slovencev.

Zasedbe Koroške s strani jugoslovanske vojske Britanci niso trpeli in zato se je morala po dolgotrajnih pogajanjih po skoraj treh tednih spet umakniti.
Med vkorakanjem jugoslovanskih enot in v času, ko so bili predeli Koroške pod njihovo vojaško upravo, so mnogo civilistov zaprli in s silo odpeljali. Po uradnih podatkih varnostne direkcije za Koroško iz l. 1952 so jugoslovanske čete na Koroškem aretirale skupno 263 oseb. Več kot 100 so izpustili še na Koroškem, skoraj 60 so jih izpustili po pridržanju v Jugoslaviji. Od 96 oseb piše v poročilu, da so še pogrešani. Tedaj pa so bili bržkone mrtvi. O nekaterih se ve, da so umrli v zaporu, o drugih se domneva, da so jih usmrtili v gozdu v Lešah oz. v okolici Begunj.