DOSJE
MY ELNET
NAŠE OBČINE

AKTUALNO
16. maj 2012, Feistritz ob Bleiburg / Bistrica nad Pliberkom
Zapisnik zgodovinske seje
16. maj 2012, Feistritz ob Bleiburg / Bistrica nad Pliberkom
Prestižne nagrade za mlade šmihelske kulturnike
08. maj 2012, Bleiburg / Pliberk
Knjiga: MOJA PRVA LETA – MEINE ERSTEN LEBENSJAHRE.
TERMINI
18. 05. Dunaj, KSŠŠD, Mondscheingasse 11 (rdeča vrata), 7. okraj
Gledališka predstava (Theatervorstellung) & KonCZert
25. 05. Pliberk, Kulturni dom
Voxon A-cappella Festival
01. 06. Železna Kapla, farna dvorana
ARGENTINSKO-KOROŠKI KONCERT
03. 06. Bistrica na Zilji, Alte Post/Stara pošta
Družinsko petje
15. 06. Sele, Pod Mažejevo lipo
Koncert " Pesem združuje - Lieder verbinden"
POVEZAVE
KOROŠKI SLOVENCI
Vindišarji in Slovenci
Koroške in štajerske Slovence ter pogosto tudi Slovane sploh so Nemci dolgo nazivali „Vindišarje“ (Vende) in njihov jezik kot „vindišarsko“ oz. „vendsko“. Vse do prve polovice 19. stoletja so ta pojma rabili večinoma nevtralno. Šele med narodnostnimi spopadi proti koncu 19. stoletja, zlasti pa v 20. stoletju so ju začeli uporabljati kot psovki. Martin Wutte jima je v svojem prispevku iz l. 1927 dal novo vsebino. „Vindišarje“ je imenoval tiste, ki so na plebiscitu glasovali za Avstrijo. Prav ti da so s tem dokazali „zvestobo svoji domovini“ in svojo prijaznost do Nemcev. Piše, da niso več Slovenci v prvotnem pomenu besede. „Zvestobo svoji domovini“ je istovetil s pripravljenostjo, da se odpovedo pospeševanju lastnega slovenskega jezika in lastne kulture, zajamčenemu v mednarodnih pogodbah (senžermenska mirovna pogodba) in da sprejmejo asimilacijo. V javnem diskurzu v času med vojnama so „Vindišarje“ postavljali nasproti „narodno zavednim Slovencem“, ki so vztrajali na zahtevi, da se upoštevajo njim zagotovljene pravice. To je zadostovalo, da so jim podtikali nelojalnost do avstrijske države.
Kategorijo „vindišarsko“, ki so jo uvedle nacistične oblasti, je 2. republika najprej nekritično prevzela. Šele po protestih je Centralni statistični urad pridobil izvedensko mnenje Inštituta za slavistiko Univerze na Dunaju. V njem je pisalo, da gre pri „vindišarščini“ za slovensko narečje, ne pa za svoj jezik in zato tudi ni „vindišarskega naroda“.


