Enotna lista | Einheitsliste (EL) - Die Partei der Kärntner Slowenen

Die Einheitsliste entstand aus dem "Klub der slowenischen Gemeinderäte", der 1991 in der Enotna lista / Einheitsliste aufging

Die Bemühungen der Einheitsliste (EL) gehen dahin, ein gesetzlich garantiertes Mandat für einen Vertreter der slowenischen Volksgruppe im Landtag, d.h. eine rechtlich abgesicherte, direkte Volksgruppenvertretung zu erreichen, wie sie andere Volksgruppen in den betreffenden Landesparlamenten in einigen europäischen Ländern bereits haben.

DOSJE

MY ELNET

: Velikost pisave

NAŠE OBČINE

AKTUALNO

TERMINI

POVEZAVE

DVOJEZIČNI KRAJEVNI NAPISI NA KOROŠKEM

Pogosto zastavljena vprašanja

Kaj razumemo s pojmom »daljše obdobje«?
Ustavno sodišče je upravičeno ugotovilo, da za dvojezične krajevne napise zadostuje, če je v nekem kraju »v daljšem obdobju« živelo približno 10 % slovenskega prebivalstva. Pri tem je treba izhajati iz poenostavljenega statističnega evidentiranja. Pri tem je jasno, da niso bistveno pomembni niti rezultati ljudskega štetja 2001, niti ne bi bilo dopustno preštevanje manjšine. Treba pa je upoštevati celotno časovno razdobje od podpisa državne pogodbe v letu 1955 naprej je odtlej v daljšem obdobju v kraju živelo približno 10 % slovenskega prebivalstva, se za ta kraj predvidevajo dvojezični krajevni napisi. Če se upošteva, da bi bilo treba te manjšinske pravice načeloma uresničiti že leta 1975 in ne šele danes, se bo treba bolj ozirati na rezultate ljudskih štetij 1951 in 1961, ne pa na rezultate ljudskih štetij 1991 in 2001.
Na vrh

Zakaj ravno 10 %?
Mednarodnopravno je za primerljiva določila manjšinske zaščite običajen odstotek pripadnikov manjšine med 5 % in 25 %. V prvotnem britanskem predlogu za besedilo 7. člena državne pogodbe je bilo govora o »razmeroma znatnem deležu« pripadnikov manjšine za priznavanje takšnih manjšinskih pravic – to bi bila zgornja meja odstotkov, torej 25 %. Ta predlog pa so izrecno črtali in opustili besedilo pogodbe v prid veljavnega besedila (območje s slovenskim ali mešanim prebivalstvom), kar vodi do nujne interpretacije, da so podpisnice državne pogodbe za dvojezične krajevne napise kot zadovoljiv predvidevale delež pripadnikov manjšine pri spodnji meji mednarodnopravno običajne mere – torej med 5 % in 10 %.
Na vrh

Do kdaj se mora uresničiti razsodba o dvojezičnih krajevnih napisih?
Razsodbo o dvojezičnih krajevnih napisih je treba uresničiti do 31. 12. 2002. Ta rok je ustavno sodišče priznalo zakonodajalcu, da poskrbi za potrebne priprave. Ustavno sodišče ne poudarja šele v pričujoči razsodbi, temveč v stalni in že leta utrjeni sodni praksi, da so določila 7. člena štev. 3. Avstrijske državne pogodbe neposredno uporabna. To pomeni, da je treba dvojezične krajevne napise postaviti tudi takrat, če državni zbor kot zakonodajalec oz. zvezna vlada do 1. 1. 2003 ne bosta ničesar ukrenila v vprašanju dvojezičnih krajevnih napisov. V tem primeru morajo okrajna glavarstva oz. občine same od sebe izdati ustrezne uredbe oz. postaviti dvojezične krajevne napise v zadevnih krajih. Nedejavnost bi lahko utemeljila dejansko stanje zlorabe uradnega položaja.
Na vrh

Kako reprezentativni so rezultati ljudskih štetij?
Na slovensko manjšino so pri raznih ljudskih štetjih bolj ali manj izvajali pritisk, da se ne bi deklarirali kot slovensko govoreči. Poleg tega postopek štetja ni zagotavljal v nobenem primeru anonimnosti, zaradi tega se veliko Slovencev in Slovenk ni upalo resnično odgovarjati na vprašanja, ker so se bali negativnih posledic..

K temu samo dva primera: V občini Medgorje v 20. stoletju niso zabeležili nobenega znatnega odseljevanja. Vseeno je v občini delež slovensko govorečih v letu 1910 znašal 96,2 %, leta 1923 50,9 % in zaradi naraščajočega nemškonacionalnega pritiska leta 1934 samo še 3,1 %. Neposredno po koncu druge svetovne vojne je bilo občutiti spet sproščeno ozračje med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom in leta 1951 so v občini Medgorje našteli 91,5 % slovensko govorečega prebivalstva. Nato je ponovno narastel nemškonacionalni pritisk na slovensko govoreče prebivalstvo in leta 1971 se je samo še 23,6 % medgorskega prebivalstva priznalo za slovensko govoreče. Politični pritisk se zrcali tudi v drugem prepričljivem primeru. V občini Galicija je bilo leta 1951 80,1 % Slovencev. Deset let pozneje (brez odseljevanja prebivalstva in pri istem številu prebivalstva) je bilo v Galiciji samo še 11,3 % Slovencev. Na kratko: število Slovencev niha s političnimi okvirnimi pogoji. To je tudi vzrok, zakaj se na Koroškem vedno znova govori o posebnem preštevanju manjšine. Pri tem se najprej ustvarja sovražno ozračje proti slovenski narodni skupnosti in veča se politični pritisk na Slovence. Nato se prešteje zastrašena manjšina, da se na koncu ugotovi po možnosti majhen delež pripadnikov manjšine.

Vsekakor so posamezne številke slovensko govorečega prebivalstva, ki se ugotavlja vsakih deset let pri ljudskih štetjih, razumejo kot spodnja meja slovensko govorečega prebivalstva. V resnici živi na Koroškem več slovensko govorečega prebivalstva kot se to ugotavlja pri posameznih ljudskih štetjih. Tako se je pri ljudskem štetju iz leta 1991 priznalo 14.000 Korošcev in Korošic za slovensko govoreče. V istem letu je v dvojezičnih župnijah potekalo ugotavljanje pogovornega jezika župljanov. Pri tem se je pokazal rezultat, da živi na Koroškem okoli 50.000 slovensko govorečih. Isti rezultat je čez nekaj let pokazala študija, ki je obravnavala vprašanje o jezikovnem znanju.