Dvojezična topgrafija

“Vellach - Bela”,  krajevna tabla s posebno simboliko!

Vas "Vellach-Bela" je ena izmed tistih vasic, ki ji pristoji dvojezična tabla že po uredbi o dvojezični topografiji iz leta 1977. Vas je tudi dolgo časa imela dvojezično tablo, ali bolje rečeno tablico, ki se običajno postavi za manjše vasice. Tablica ni motila nikogar, tako dolgo ne, dokler je bila majhna. Ko je zrasla vas in z njo tabla, se je začelo "špičiti".

Bivši in sedanji deželni glavar sta takrat ukazala, velika tabla z modrim robom mora stran. Majhna in neopazna - MORDA, velika in bolje vidna - NE, je bilo povelje deželne politike.

Kar je potem sledilo, je postalo poseben simbol borbe za vidno dvojezičnost: takratni kapelški občinski predstojnik Franc - Jožef Smrtnik, se je priklenil na tablo, da bi jo rešil pred odstranitvijo. Slika je šla, skoraj bi lahko rekel, okoli sveta. Argumentov za postavitev velike table z modrim robom je bilo več: Bela od kapelškega zdravilišča vse do konca gostejše poseljenega dela vasi, je že zdavnaj naselje v smislu predpisov cestnega zakona (StVO). Kot taka bi morala dobiti že pred leti veliko tablo, ki vsebuje avtomatično tudi omejitev hitrosti na 50 km/h. Deželna politika pa je takrat raje tvegala večjo ogroženost prometnih udeležencev in pešcev, kot pa da bi postavila en dodaten - večji simbol vidne dvojezičnosti.

Preteklo soboto pa se je vendarle zgodilo to, kar bi se že prej moralo zgoditi: Bela je dobila VELIKO dvojezično tablo z modrim robom. Močna akcija aktualnega kapelškega župana, ki so jo nekateri njegovi tekmeci v zadnjem volilnem boju želeli usmeriti - kot znano neuspešno - proti njemu, se je končala tako s pozitivnim rezultatom. Tako se bo povečala prometna varnost na tem koncu in bo za bistven odtenek bolj vidna postala tudi dvojezična identiteta kraja. BRAVO vsem, ki so zato zaslužni!

Opomba ob robu: Novico o postavitvi dvojezične table v Beli smo kot prvi omenili na tej spletni strani. V opoldanskih poročilih je novico že prevzel tudi ORF - slov. oddelek, kar me zelo veseli in se urednici Kušejevi za to zahvaljujem.

KOMENTARJI