Praznik vseh svetih

Ena svečka za posebnega človeka!

Jutri, na dan praznika vseh svetih bom obiskal, po stari navadi, grobove dragih rajnih. S prižiganjem sveč se izrazi posebna povezanost do tistih pokojnih, ki ležijo v grobu pod prižgano svečko. Kaj pa s tistimi umrlimi, ki morda nimajo groba, ki počivajo bog ve kje?

Na ta praznični dan se še posebej globoko spominjam starega očeta, ki nima grobišča. Svečko bom zato prižgal še posebej zanj, ki je umrl v taborišču Dachau in ki ga tako žal nisem nikoli mogel osebno spoznati. To mi je zelo žal, saj je po vseh pripovedovanjih bil izreden mož, pokončen, neustrašen, dosleden, ......

Moral je, kot številni drugi koroški Slovenci, zgolj zaradi svoje zavednosti in povezanosti do naroda leta 1942, s celo družino, v izgnanstvo, v taborišče Frauenaurach. Mama je bila takrat stara komaj 2 leti, in je morala v povsem neznano tujino, v povsem neznano prihodnost. Moj dedej Šiman Doujak, pd. Foltic z Zgornjega Kota v Selah, nikoli ni prebolel te krivice izgnanstva. Neomajno je verjel, da bo zmagala pravica in kot eden redkih že takoj po izgnanstvu napovedoval, da se bo vladavina nacionalsocialistov dokaj hitro končala. Bil je načitan, politično osveščen človek, ki je stal na strani zapostavljenih in zatiranih in ki se je vedno postavil v bran pravice. Svojo pokončnost in ponos pa je moral plačati s svojim življenjem. Ni se udelževal tako imenovanih apelov v taborišču in se tudi ni uklonil ukazom tamkajšnjih paznikov. Krivici se je uprl, tudi če je vedel, da je lahko to zanj usodno. Imel je tako jasno prepričanje, da ni bil pripravljen za kakršenkoli kompromis z zločinci Hitlerjevega režima. Vendar, sila oblasti je bila neizprosna. Ljudi, ki so mislili s svojo glavo, ki so se kakorkoli upirali, ki so jasno izrazili odklonilno držo do početega, je brutalno uničevala, brez vsake drobtinice usmiljenja.

Tako se je zgodilo, da so Šimana prestavili v koncentracijsko taborišče Dachau, ga tam pretepali, do konca ponižali ter sestradali na komaj še 30 kg telesne teže. Umrl je tik pred koncem vojne, čeravno je do zadnje ure verjel, da bo še živ dočakal dan, ko bo vstala svoboda!

Zame je Šiman Doujak koroško – slovenski Jägerstätter, osebnost, ki si zasluži vso spoštovanje. Oseba, ki bi si brez dvoma zaslužila tudi kak spomenik, oseba, na katero smo lahko ponosni.

Mi potomci pa smo dolžni, da skrbimo vsaj zato, da bo ostal spomin nanj živ, nam vsem v opomin!

KOMMENTARE

Name (Vorname und Nachname): E-Mail: Kommentar:

Sicherheitscode:
Bitte den Sicherheitscode eingeben: