70-letnica izseljeništva

Spominska maša v Ločah ob 70-letnici izseljeništva

23.04.2012 - 07:59

V spomin na nasilni pregon koroških slovenskih druzin pred 70-imi leti, je bila v soboto, 14.4.2012 v farni cerkvi v Ločah prav na dan izseljevanja spominska maša. Pri tej maši so potomke izseljencev pripravile misli o tem, kaj jim pomeni spomin na te strašne dogodke.

Nasilni pregon 1942

Negotovost, strah in groza – to so prve besede, ki mi pridejo na misel, če pomislim na ljudi, ki so bili pred sedemdesetimi leti izseljeni. Zame ni možno dojemati, s kakšnimi občutki so ljudje stopili v vlak ne da bi vedeli kam jih pelje pot in kako dolgo bodo morali ostati na tem negotovem mestu. Imam že nekaj informacij o izseljenih, zame pa je še vedno nerazumljivo, da so še pred nedavnim ljudje delili v „rase“ zaradi njihove vere ali izvora, ali kot v tem primeru zaradi jezika. Zaradi tega so morali zapustiti svoji dom, zelo so morali trpeti ali celo umreti. Občudujem ljudi, ki so s pomočjo molitve ali glasbe prestali ta strahoten čas. Prav te “male zgodbe” kot na primer: petje za božič mi grejo zelo k srcu. Mislim, da je zelo važno, da slišimo o teh grozotah, ker tako spoznamo, kako zelo so se združevali družine in da za vedno obstaja ljubezen do domovine in do materinega jezika, vseeno kaj se zgodi.

Katrina Pichler, iz Birtove družine/Trießnig v Ločah

Maša za izseljence

Moj dedek, Alojz Gallob, je bil 14. 4. 1942 izseljen v Hagenbüchach. Takrat je bil star komaj 5 let. Mi mladi si sploh ne moremo predstavljati, kako je takrat bilo. Včasih nam je dedek pripovedoval o izseljeništvu pa tudi o vojni in kako so se morali boriti proti Nemcem. Zgodaj zjutraj ob 7:00 uri so prišli nemški vojaki na gorsko kmetijo, na 1000 m nadmorske višine. Otroci še niso bili oblečeni. Oče je postavil otroke in mater pred vojake in rekel: »Postrelite nas, mi ne gremo od doma.« Vojak mu odgovori, da morajo oni izpolniti ukaz. V eno skrinjo je mama hitro spravila svinjsko pečenko, jabolka, zasako itd. Vsi so dobili številko, ki so jo napisali tudi na skrinjo. Najprej so se odpeljali v Celovec. Prespali so tam eno noč na tleh na slami. Zjutraj so jih potem odpeljali v Hagenbüchach. Družina je bila hvala Bogu skupaj. Prostora ni bilo dovolj. Pogoji v taborišču v Hagenbüchachu niso bili enostavni. Družina Gallob ni bila namenjena za koncentracijsko taborišče, temveč za Ukrajino. Moj dedek je v taborišču zbolel na pomankanju vitamina. Edina možnost za ozdravitev je bil jabolčni sok iz jabolk, ki so jih pripeljali od doma. Ker novi gospodar s Kanalske doline ni obdeloval posestva so Gallobovi prišli že po treh mesecih domov. Ne morem si predstavljati, kako je takrat bilo. Soočam se s to temo kadar imam čas. Zanimam se zelo za ta čas, ker sta dedek in babica v tem obdoju doraščala. Tudi v šoli se veliko ukvarjamo s to temo. V Gimnaziji smo zelo obširno predelali temo o vojni. Mislim, da mladina ne ve veliko o izseljeništvu ali o vojni nasplošno. Zelo sem vesela, da so mi doma toliko povedali. Ko se ukvarjam z izseljeništvom pa tudi z vojno čutim, da mi ni vseeno, kaj so morali takrat preživeti. Če si predstavljam, da bi morala v tem obdoju živeti, ne bi bila vesela svojega življenja, ampak vseeno so ta čas preživeli. Včasih, ko razmišljam, si mislim, če moj dedek ne bi preživel vojne, ne bi bilo mene, ne moje sestre in tudi ne mojih strašev in sorodnikov.

Tatjana Gallob, iz Mušetove družine v Žužalčah

Zakaj se spominjamo in boj se nadaljuje

Spominjanje in učenje zgodovine so važen del našega družbenega življenja. Če se ukvarjamo s preteklostjo, spoznamo slabe in dobre čase človeške zgodovine. Pri spominjanju se zavedamo zgodovine naših prednikov in prednic in razglabljamo o naših koreninah.
Tako spominjanje in učenje zgodovine vpliva na vedenje individuuma in ustvarja reflektirano in kritično mišljenje. To je treba negovati, da lahko ustvarimo miroljubno prihodnost in da ne ponovimo napake preteklosti.
Družina mojega deda Tončka Urschitz iz Loč je bila izseljena leta 1944. Po deda in njegovo sestro Tildijo so prišli geštapovci v šolo. Brat Franci je bil star komaj 4 let.
Družina je bila deportirana v Markt Rettenbach na Bavarskem. Dedi je pobegnil iz taborišča in se priključil partizanom ko je bil star 14 let.
Družino očetove strani pa so 14. aprila 1942 zgodaj zjutraj zbudili SS-ovci. Močno so trkali na vrata in vpili : « Aufmachen! Aufmachen! » Das aggressive Wecken einer slowenischen Familie in den Morgenstunden konnte zu diesen Zeiten nichts Gutes bedeuten. Imeli so pol ure časa, da so vzeli najvažnejše. Bili so bili pregnani v tujino. Am 14. und 15. April 1942 wurden über 1000 Kärntner SlowenInnen zwanghaft aus ihrer Heimat vertrieben. Sie waren im Alter von 17 Tagen und 88 Jahren alt. Noch heute leiden viele von ihnen unter den traumatischen Erlebnissen.
Žrtve deportacije so bile predvsem zavedne slovensko koroške družine. Del prebivalstva, ki se je iz strahu asimiliral in poskusil postati „deutsch“ se je agresije nemškega rajha deloma lahko izognil. Življenjski standard je bil v taboriščih zelo slab. Nekateri so bili zaradi kršitev predpisov odpeljani v koncentracijska taborišča ali so bili prisiljeni oditi na fronto.

Nach dem Grauen des 2. Weltkrieges war das rassistische, germanozentrische Denken noch nicht Geschichte. PartisanInnen wurden als BanditInnen abgestempelt, die slowenische Sprache blieb minderwertig, die Marginalisierung der nun slowenischen Minderheit war allgegenwärtig. Der überlebte nationalsozialistische Geist sorgte dafür, dass trotz der Niederlage die Spaltung der slowenischen und deutschen Bevölkerung fortbestand. Es solle sich ja keine Anteilnahme und Solidarität entwickeln. Dieser Prozess wird von S. Jelinek und A. Mühlberger wie folgt beschrieben: „Es muss alles daran gesetzt werden, freundliche Kontakte zwischen den Opfern und dem Rest der Bevölkerung zu unterbinden. Verschweigen und Vergessen muss flächendeckend gelingen.“
Iz usode našega ljudstva se lahko naučimo predvsem dve družbeno-politične stvari: Slovenščina je bila v naših krajih že od nekdaj manjvredna in boj za preživetje tega jezika je težek, ampak potreben. Drugič je važno, da toleriramo jezikovno, kulturno, religiozno in seksualno raznolikost in se solidariziramo z zatiranimi ljudmi. Dandanes se še povsod po svetu preganjajo in zatirajo ljudje, vzroki so različni. V Južni Afriki se še vedno marginalizirajo Afričani in Afričanke, v Izraelu Arabce in Arabke nasilno preganjajo, Kurdi in Kurdinje nimajo istih pravic kot Turki in Turkinje, ljudje bežijo iz Sirije, da si rešijo življenje. Lahko bi še našteli nešteto primerov.
Prihodnost je v naši rokah in boj za miroljubni svet se nadaljuje!

Ana Sticker, iz Jamnikove družine/Urschitz v Ločah

KOMENTARJI

Vse o Enotni listi

• Deželna EL
• Predsedstvo
• Občinske volitve
• Deželno zborske volitve
• Državno zborske volitve
• Kontakt

Sodeluj tudi ti!

• EL sooblikovati
• Abonirati informacije
• Prostovoljno sodelovanje
• Sodelovanje v občinski frakciji
• Finančna podpora

Dosje

• Rekordni delež prijav k dvojezičnemu pouku na Koroškem
• Člen 7
• Pogosto zastavljena vprašanja
• Razsodba ustavnega sodišča
• Preureditev šolstva

Občine v žarišču

• Bleiburg / Pliberk
• St. Kanzian / Škocjan
• Velden / Vrba
• Rosegg / Rožek
• Diex / Djekše
• Schiefling / Škofiče
• Neuhaus / Suha