Enotna lista | Einheitsliste (EL) - Die Partei der Kärntner Slowenen

Die Einheitsliste entstand aus dem "Klub der slowenischen Gemeinderäte", der 1991 in der Enotna lista / Einheitsliste aufging

Die Bemühungen der Einheitsliste (EL) gehen dahin, ein gesetzlich garantiertes Mandat für einen Vertreter der slowenischen Volksgruppe im Landtag, d.h. eine rechtlich abgesicherte, direkte Volksgruppenvertretung zu erreichen, wie sie andere Volksgruppen in den betreffenden Landesparlamenten in einigen europäischen Ländern bereits haben.

MY ELNET

: Velikost pisave

NAŠE OBČINE

AKTUALNO

TERMINI

POVEZAVE

Vladimir Smrtnik, predsednik Enotne liste v pogovoru za časopis Delo

Desni populizem je izziv za EL

21.07.2008 - 10:23

Samo dvanajst tisoč jih je še, koroških Slovencev, ki se k svoji narodni skupnosti priznavajo, pa jih je bilo še ob prelomu stoletja več kakor sto tisoč. Mnogi so v krutem dvajsetem stoletju klonili v zaporednih valovih grobega ponemčevanja, tisti, ki so kljub vsemu ostali Slovenci, pa upajo, da se jim z demokratično in uspešno Slovenijo, članico Evropske unije in schengenske skupine, obetajo lepši časi, da se bo v njihovo skupnost nemara vrnil celo kdo, ki mu starši v strahu niso dovolili slovenstva.
Predsednik EL Vladimir Smrtnik o avstrijski, koroški in slovenski politiki ter o EU in krivdah za njen slabi ugled.

Slovenija bi ljudi, ki ji branijo severno mejo jezika in kulture, morala bolje spoznati. Eden izmed vodilnih politikov iz Koroške je predsednik Enotne liste Vladimir Smrtnik, 41-letni pravnik in vodja oddelka za varstvo okolja in gorsko zaščito pri koroški deželni vladi, pa čeprav ga morda kdo pozna tudi po njegovem petju. Skupaj s svojimi tremi brati in bratrancem, domačin najjužnejše koroške občine Železne Kaple in predsednik edine strankarsko organizirane ter zato z volitvami legitimirane organizacije koroških Slovencev, pogosto nastopa tudi v Sloveniji.

Avstrijska politika pravkar doživlja hude pretrese, razpisane so nove volitve, ena od obeh doslej vladajočih strank pa z napovedjo zavzemanja za referendume za vse prihodnje pogodbe EU svojo evropsko politiko postavlja na glavo. Kako te pretrese vidite pripadniki slovenske manjšine?

Tudi nas so presenetili. Znano je bilo, da koalicija ne deluje, da bo tako hitro razpadla in da bodo predčasne volitve, pa nas je le nekoliko presenetilo. Mislim pa, da je bil razpad pravilen, za politiko, ki ne zmore reševati življenjskih težav državljanov, je bolje, da se spet poda na volitve in da volivec spet pove svoje. Pri totalnem zasuku socialdemokratske stranke glede evropskih integracijskih procesov gre žal za neke vrste klečeplazenje pred največjim avstrijskim časopisom Kronen Zeitung. Najmočnejša stranka v državi misli, da mora najprej prevzeti politično linijo tega časopisa in bo šele potem uspešna na državnozborskih volitvah. To je zelo poceni populizem, ki po mojem ne bo koristil tej stranki in bo morda destabiliziral tudi vlado, ki bo prišla po 28. septembru. Nobena resna politična opcija v sodobni Avstriji se ne bo mogla odpovedati evropskim integracijskim procesom. Vemo, da ni vse v redu, kar se dogaja v Bruslju, in da bo tudi v evropskih integracijah treba marsikaj popraviti, a to je treba delati stvarno in pametno v telesih Evropske unije, ne pa z oddaljevanjem od načel, ki povezujejo vse države v tem združenju.

Raziskave javnega mnenja kažejo, da ima le tretjina Avstrijcev sploh vsaj malo dobro mnenje o EU, kako je to mogoče, ko pa vemo, koliko koristi Avstriji prinaša evropsko združevanje.

Politiki ne uspeva dovolj dobro posredovati, kaj nam je prinesla priključitev EU. Na drugi strani pa je seveda tudi sedanji položaj zelo skrb zbujajoč, množične podražitve storitev, goriva in vsega drugega zelo bremenijo denarnice prebivalcev, še zlasti srednjega in najrevnejšega sloja. Hitro se najde tudi krivec, največji časopis in desne populistične stranke v državi vehementno zatrjujejo, da sta za vse krivi Evropska unija in bruseljska birokracija. To je absolutno poenostavljeno in zelo primitivno nakazano, ljudje pa očitno do neke mere temu verjamejo. Zato je tudi ugled EU slab. V telesih združenja bi se morali dokopati do rešitev, ki bi tudi ljudem dajale občutek, da se stvar razvija v pravo smer. In da za prej naštete negativne stvari ni kriva EU, ampak bolj globalizacija, ki nas vse skupaj postavlja pred nove izzive.

Poklekanje pred desnim populizmom je na avstrijskem Koroškem znano že pol stoletja in več, zdaj pa je sem segel še odsev zvezne krize, odstopila je socialdemokratska voditeljica Gabi Schaunig.

Moč in pomen desnega populizma v Avstriji ima korenine prav na Koroškem, tu se je začel vzpon Jörga Haiderja, našega sedanjega deželnega glavarja, potem pa se je njegova desna populistična stranka sredi devetdesetih let vzpela na petindvajset, šestindvajset odstotkov volilne podpore v zveznem merilu. To je seveda zelo spremenilo politično podobo ne le na Koroškem, ampak tudi v vsej Avstriji. Celo razpad svobodnjaške stranke ni oslabil desnega populizma, ampak ga je okrepil, iz ene desno populistične stranke sta nastali dve, ki trdita isto. Tisti, ki so tedaj strateško razmišljali, da bodo s sprejetjem svobodnjakov v koalicijo slabili desni populizem, so naredili zgodovinsko napako, to je stranko samo okrepilo in v naslednji koaliciji bodo morda spet desni populisti, na škodo ugleda Avstrije v svetu in Evropski uniji.

Na Koroškem je položaj seveda čisto poseben, saj je desna populistična stranka hkrati tudi najmočnejša, kar je za nas kot zbirno stranko koroških Slovencev še dodaten izziv. Vse druge večje stranke so v senci desnega populizma in se mu poskušajo vsebinsko približati, namesto da bi se mu postavile po robu z drugačno politično vsebino. To je problem že vse od povojnega obdobja. Kar zdaj dela deželni glavar Haider, so prej delali socialdemokratski deželni vladarji, spremenila se je barva stranke, vsebina pa prav nič. Zato smo na Koroškem prisiljeni ubrati drugo politično pot, čim bolje se moramo organizirati na samostojnih političnih temeljih, kakor to dela Enotna lista, sogovornike pa iščemo v različnih taborih, da bi le nekako spremenili politični položaj v deželi. Drži, da smo kot regionalna in manjšinska stranka manjši politični dejavnik, a imamo vseeno moč, saj smo izvoljeni predstavniki slovenske narodnostne skupnosti in imamo vso legitimacijo za delovanje povsod tam, kjer gre za naše življenjske interese.

Zanimivo je, da se je povezava med socialdemokracijo in desnim populizmom na Koroškem dogajala že pred vstopom Avstrije v EU, ki jo zdaj obtožujejo vsega mogočega.

Strategi teh strank so slovensko narodnost definirali kot nekaj, kar je treba postavljati ob rob ali pa jo ignorirati, in nekdanji deželni glavar Wagner, socialdemokrat, je tudi zato na Koroškem dobival močne politične večine. Na Koroškem očitno še ni dovolj zrele volilne baze, ki bi takšno politiko kaznovala na volitvah. Dokler se to ne bo zgodilo, ne pričakujem velikih sprememb v obnašanju velikih političnih strank, manjšini pa je v takšnem okolju zelo težko uveljavljati sebe in svoje življenjske interese. Ni naključje, da je asimilacija na Koroškem visoko nad povprečjem v drugih primerljivih evropskih območjih, ta asimilacija je tako silovita, da se marsikdo sprašuje, kako je to sploh mogoče. Če pa poznamo položaj na Koroškem, vemo, da je tudi posledica političnega ozračja, nobene močne politične opcije ni, ki bi zaščitila majhno narodno skupnost.

Napovedi bližajočih se deželnih volitev kažejo, da se v tem nič ne bo spremenilo, Haiderjevi stranki napovedujejo celo absolutno večino, socialdemokrati so razklani in četudi ne bi bili, zanje velja, kar ste doslej povedali. Se je pa spremenil položaj Slovenije, je članica EU in je organizaciji celo predsedovala, schengenske meje med Slovenijo in Avstrijo so odpravljene. Ali po vašem mnenju Slovenci vedo, da Koroška ni le Haider, da je prelepa dežela tudi s slovensko govorečimi prebivalci, da od tam konec koncev izhajata slovenski jezik in občutek nacionalnosti, da jo je vredno obiskovati in se z njo povezovati?

Pravzaprav sem pričakoval, da se bo po vseh teh pozitivnih elementih, ki ste jih omenili – demokratizacija in osamosvajanje Slovenije, pristop k Evropski uniji, padec schengenske meje –, bistveno spodbudilo čezmejno povezovanje. Pričakoval sem, da bo to privedlo do močne gospodarske stimulacije tega prostora. Seveda se stvari izboljšujejo, a bo očitno bolj dolgotrajen proces, kakor pa sem mislil tudi sam, te stvari potekajo počasi. V času nekdanje Jugoslavije je bilo na Koroškem veliko mešanih podjetij z jugoslovansko udeležbo, ki so manjšini zelo koristila, dala so veliko delovnih mest, a so po propadu Jugoslavije in spremembi sistema propadla tudi sama. Izgubili smo veliko delovnih mest, ki so bila posredno pod našim okriljem, tam ni bilo strahu, če je kdo govoril slovensko. Seveda smo pričakovali, da bo čim prej nastopila kompenzacija te gospodarske katastrofe za južno koroško regijo. Stvari se izboljšujejo, v zadnjem času vidimo celo, da nastajajo hoteli s slovenskimi lastniki, manjši obrtniki so pripravljeni kaj narediti tudi v našem koncu, a je trajalo petnajst let, da se je to začelo. Mislim, da bi matična država že morala razviti koncepte, ki bi stimulirali gospodarske naselitve v obmejnem prostoru, na obeh straneh meje. Koristi nam tudi, če se gospodarstvo krepi na slovenski strani meje, kajti prepričan sem, da bo prej ali slej prišlo tudi do pretoka delovne sile. Ko bo slovenski dohodek še nekoliko porasel, sem prepričan, da se bodo tudi Korošci vozili na delo v Slovenijo. Tega si zelo želim, kajti tudi to bi okrepilo jezikovno kompetenco, narodnostna skupnost pa se lahko okrepi samo z gospodarsko stabilnostjo in si tako zagotovi dolgoročno preživetje.

Imamo seveda veliko kulturne izmenjave, tudi na izobraževalnem področju se marsikaj dogaja, celo otroški vrtci se povezujejo s slovenskimi, zelo dobre zadeve, pod črto pa bo le gospodarska stabilnost tega prostora lahko krepila slovensko manjšino in zelo upam, da se tega zavedajo tudi odgovorni politiki v Sloveniji, kajti v tej smeri bomo morali težiščno delovati v naslednjih letih.

Tudi Slovenci bodo morali nastopiti bolj samozavestno, pa čeprav po svoji identiteti niso agresivni. Le malo jih ve, da lahko skoraj v vsaki trgovini nakupujejo v slovenščini, nekatere norme manjšinske zaščite pa veljajo tudi za državljane Slovenije, na uradih na Koroškem lahko na primer uporabljajo slovenščino, pa v hotelih ali gostilnah, tega se ljudje premalo zavedajo. Že to bi nam bilo v veliko pomoč. Če bo slovenščina močno prisotna na tem prostoru, bo to koristilo tudi nam, ki tu živimo, saj bodo trgovci in ustanove potrebovali ljudi, ki govorijo slovensko. Dejstvo je, da precej več ljudi govori slovensko, kakor pa se jih prišteva med manjšino, in takšen pristop bi tudi tiste, ki so v defenzivi, spodbudil, da bi povedali, da tudi sami govorijo slovensko.

Ne vem, ali se Slovenci zavedajo, da je na Koroškem zelo močna tudi lokalna kultura.

Lahko rečem, da je zanimanje za kulturo koroških Slovencev tudi v matični državi zelo prisotno, tudi mi kot pevska skupina dobivamo veliko vabil iz Slovenije in tam velikokrat gostujemo, isto velja za druge zbore in kulturne skupine. Vsaj to se je iz prejšnjega obdobja preneslo tudi v sedanje. Seveda pa nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše, mislim pa, da je zanimanje v Sloveniji večje, kakor pa kažejo ankete nekaterih medijev, in prepričan sem, da je pozitivno sočustvovanje z zamejci močno prisotno. Za nas je bila izjemna izkušnja padec schengenske meje, možnost potovanja brez potnih listov in osebnih izkaznic, in prva potovanja potem so bila nekaj čisto posebnega. Pred petnajstimi, celo pred petimi leti si tega nihče ni mogel predstavljati, zdaj pa ljudje tudi sami izkusijo te izjemno pomembne spremembe.

V čem se Enotna lista loči od drugih slovenskih organizacij na avstrijskem Koroškem, ki pogosto nimajo enakega mnenja o prihodnjem razvoju?

Na Koroškem imamo zgodovinsko pogojeno dvotirnost, ki se je v zadnjem času celo razširila na tri skupine, ki so organizirane na avstrijski društveni ravni brez jasne politične legitimacije zastopstva. Zato je pomembno poudariti posebno vlogo Enotne liste, vsi naši predstavniki, to je 52 občinskih svetnikov in njihovih 52 namestnikov, so izvoljeni na javnih volitvah in imajo zato neposredno legitimnost. Mi se tudi definiramo kot zbirna stranka, smo odprti za vse svetovnonazorske opcije in ne izključujemo nikogar. Po moji presoji bi se Slovenija, ki si tudi prizadeva za neko obliko skupnega zastopstva, morala zavzemati za to, da bi bila demokratična legitimacija bolj močno izpostavljena. To je po mojem ključno, kajti po avstrijskem pravu se lahko tri osebe usedejo in si rečejo, da bodo ustanovile društvo, ki se imenuje xy, in to društvo imamo za zastopstvo koroških Slovencev. Če tu ne bomo dodali, da morajo biti sogovorniki za Avstrijo in Slovenijo tisti, ki imajo mandat tudi na terenu, ne bomo prišli naprej in bo naša neenotnost blokirala marsikaj, kar bi lahko skupaj ustvarjali. Če pa je kdo predstavnik društva, lahko govori le v imenu svojih članov, in še za te mora najprej dokazati, da jih sploh ima. Če bosta Ljubljana in Dunaj jasno povedala, da hočeta za sogovornike ljudi z mandatom ljudstva, potem bomo tudi v manjšini dosegli nove oblike notranjega manjšinskega sodelovanja in bo to koristilo vsem.

Ali lahko slovenska država kako pomaga pri vašem cilju, da bi imeli tudi v parlamentu predstavnika manjšine?

Kot politična stranka, ki ima svojo moč predvsem na občinski ravni, in to zato, ker je volilna ureditev na deželni ravni zelo neugodna, bi radi dobili partnerja v večini, ki bi nam potem znotraj volilnega zavezništva omogočil neodvisni mandat tudi na višjih političnih nivojih. Tu lahko seveda predvsem s podporo takšnemu modelu pomaga zamejska slovenska skupnost sama, moralno in tudi drugače pa lahko seveda pomaga tudi Slovenija, če bo jasno, da bi imel izvoljeni mandatar na deželni ali celo zvezni ravni tudi odprta vrata v najpomembnejših političnih institucijah v Sloveniji. Potem bo to zanimivo tudi za politične stranke večine in bodo prej pripravljene na takšno sodelovanje z manjšino. Seveda ne moremo imeti na voljo velike količine volilnih glasov, lahko pa pomagamo s kvaliteto in dobrimi kontakti, znanjem in uglednimi osebami.

Predstavnik zunanjega ministrstva je nedavno spet poudaril, da se bo Slovenija zavzemala za vse, o čemer bodo soglašali koroški Slovenci. Je to le ideal ali pa je mogoče poenotenje o najvažnejših vprašanjih?

Tako majhna narodnostna skupina bo prej ali slej prisiljena v to, da bo v ključnih zadevah poenotila stališča. Že pri volilni zakonodaji smo videli, da nismo mogli prestaviti zadeve v našo smer, saj nismo imeli skupnih stališč vseh slovenskih struktur. Kot predsednik Enotne liste sem k usklajevanju vabil vse tri druge skupine in so se posvetovanja tudi udeležile, niso pa bili vsi pripravljeni podpisati skupnega dokumenta, ki bi deželnemu zboru jasno povedal, da si vsi Slovenci želimo ustrezno ureditev. Tu vidimo, kako lastna neenotnost ovira pozitivni razvoj pri ključnih vprašanjih. Morali bomo vzpostaviti nove oblike odločanja navznotraj, take strukture pa bodo morale imeti neposredno demokratično legitimacijo. Sicer si bo kdo jutri izmislil še kakšno organizacijo, ki si bo tudi prizadevala za del proračuna, ki je na Dunaju in v Ljubljani namenjen manjšini. Sem neprofesionalni politik, to delam v prostem času in iz prepričanja, da moramo nekaj narediti za našo narodno skupnost, da bo preživela, in mislim, da je nepravično od tistih, ki živijo od proračunskih postavk Ljubljane in Dunaja, da v elementarnih vprašanjih koroških Slovencev niso pripravljeni podpisati skupne deklaracije o ustrezni volilni ureditvi. Tako vidimo, v kakšnem položaju smo, Slovenija in vsi pametni ljudje na Koroškem in na Dunaju bi nam morali pomagati, da bomo prišli pri teh vprašanjih do pravičnih rešitev v prid preživetju medtem že zelo majhne slovenske narodne skupnosti na Koroškem. •

Barbara Kramžar, Dunaj