Enotna lista | Einheitsliste (EL) - Die Partei der Kärntner Slowenen

Die Einheitsliste entstand aus dem "Klub der slowenischen Gemeinderäte", der 1991 in der Enotna lista / Einheitsliste aufging

Die Bemühungen der Einheitsliste (EL) gehen dahin, ein gesetzlich garantiertes Mandat für einen Vertreter der slowenischen Volksgruppe im Landtag, d.h. eine rechtlich abgesicherte, direkte Volksgruppenvertretung zu erreichen, wie sie andere Volksgruppen in den betreffenden Landesparlamenten in einigen europäischen Ländern bereits haben.

MY ELNET

: Velikost pisave

NAŠE OBČINE

AKTUALNO

TERMINI

POVEZAVE

Pogovor s županom Železne Kaple, Francom Jožefom Smrtnikom

Pri nas lahko vsak govori, kakor hoče!

22.02.2011 - 14:25

V sobotni prilogi slovenskega dnevnika "Delo", dne 19.2.2011, je bil objavljen intervju s županom Železne Kaple, ki ga lahko tukaj preberete.

Franc Jožef Smrtnik, župan Železne Kaple
Pri nas lahko vsak govori, kakor hoče!

Če se od koroškega Velikovca odpeljete proti Sloveniji, mesto Železna Kapla že napol kot orlovsko gnezdo čepi ob začetku Karavank, kmalu za njim se začne vijugasto vzpenjanje proti Jezerskemu. Na spletni strani občine Železna Kapla - Bela je mogoče brati pohvale turistov zaradi odličnega muharjenja, ponujajo šolo alpinizma in celo najboljši zrak v vsej deželi, že od leta 2009 pa ima občina tudi slovensko govorečega župana, edinega v vsej avstrijski Koroški.

Franc Jožef Smrtnik (47) iz znane koroške družine slovensko zavednih politikov in pevcev deluje v mestu, ki kljub velikemu deležu slovensko govorečega prebivalstva deli žalostno usodo številnih koroških naselij, nima dvojezičnih krajevnih napisov in je uradno samo Bad Eisenkappel.

Ko se bo avstrijski državni sekretar Josef Ostermayer, ki išče rešitve za dvojezična vprašanja na avstrijskem Koroškem, srečal z območnimi župani, boste edini, ki je bil izvoljen kot Slovenec.

Sem edini, ki se priznava za Slovenca, med mojimi kolegi tu v velikovškem okraju pa jih polovica še zna slovensko. A so člani strank, ki tega ne dajejo v ospredje, zanje so pomembnejši drugi programi, jaz pa stojim za tem in upam, da bo rešitev zelo široka in dobra. Če govoriš z ljudmi, povedo, da hočejo, da se to spravi z mize, in zdaj je zelo velika možnost, da to tudi naredimo.

Menite, da se bodo tudi slovensko govoreči župani zavzeli za manjšini dobro rešitev?

Če vzamemo Pliberk ali Globasnico, Suho, Žitaro vas, Dobrlo vas, Klopinj, Galicijo, med temi župani so tudi nekateri, ki znajo slovensko, seveda pa jih je še malo strah pred tablami. Prepričan sem, da lahko prav župan ustvari dobro ozračje; če sam za nečem stojiš, lahko hitro prepričaš ljudi, če si sam v dvomih, bodo dvomili tudi ljudje. Mislim, da mora župan iskati pozitivne rešitve, in to tudi priznati. Jaz stojim za temi tablami.

Pravkar sem prišla iz gostilne v Velikovcu, tiste v bližini mestne hiše, kjer sem izprašala stalne goste in eden je zarobantil, da dvojezičnost sploh ni problem, ljudje naj doma govorijo »windisch«, če hočejo, tako je govoril tudi njegov ded, v javnosti pa hočejo govoriti nemško, za vse težave pa so tako in tako krivi politiki, na primer župan Smrtnik!

Velikovec je še vedno zelo nacionalno navdahnjeno mesto, na podeželju pa starejši ljudje še vsi znajo dialekt, pa naj bo to »windisch«, to je bila nekoč psovka, zdaj pa bolj pomeni dialekt. Teh je veliko pri vas v Sloveniji in tudi pri nas, knjižne slovenščine ne govori veliko ljudi.

»Windisch« pa ima še vedno negativen prizvok, kajne?

Za nas Slovence že, za tiste, ki se nočejo priznati za take, pa ne, pravijo, da je to njihov jezik. Mladina in tisti, ki so bolj odprti, pa so zelo za učenje jezika.

Torej vas ne bolijo očitki, da ste eden od tistih, ki »v tem lepem nemškem okolju« povzročajo težave?

To zame sploh ni kriterij. V moji občini Železna Kapla je zelo dobro ozračje, nihče mi kaj takega ne očita, po moje pa tudi v Velikovcu ni več veliko takih. Seveda pa je vedno nevarno, da kdo začne podžigati.

Veliko ljudi pa je še vedno obremenjenih s preteklostjo. Verjetno sledite tudi razpravi, ki je v Sloveniji izbruhnila zaradi eksplozije bombe iz leta 1979 – ali so ti dogodki opredelili tudi to območje, pa čeprav sam Velikovec morda bolj kot druge dele južne Koroške?

Te stvari so za nas škodljive, brskanje po arhivih, ki niso stoodstotno razjasnjeni, je zelo težko. Nemški nacionalistični krogi pa zdaj zatrjujejo, da so Slovenci za vse krivi. Zdaj, ko je to prišlo na dan, pa je treba vse razčistiti in jasno povedati, kdo je to bil in kako so naredili. Znanstveniki, arhivarji, policija, obveščevalne službe in drugi, ki vedo, bi morali vse povedati, pri nas se nikoli ni nič razkrilo, nihče ne ve ničesar. Res pa je bilo tedaj zelo napeto, in če bi kaj eskaliralo, bi lahko bilo zelo nevarno. Hvala bogu smo zdaj že daleč od tega, tudi od podiranja tabel iz leta 1972. Mislim, da je čas zrel, imamo pravno državo in pravne organe, policijo, ki bodo to morali urediti, tu ima na primer table Bela, potem pa se je ustavilo.

Železna Kapla še nima dvojezičnih napisov.

Vse vasi naokrog jih imajo, Obirsko, Korte, Bela, Rebrca, Podkraj, Koprivna, Suha, Lobnik, vsi razen Železne Kaple, ki ni prišla v izbor leta 1976.

Ali ni bilo dovolj Slovencev?

Ni jih bilo petindvajset odstotkov, to je bila visoka prepreka. Zdaj pa govorijo o desetih odstotkih in v Kapli jih je dovolj; če bo prišla kakršna koli rešitev, bo Kapla dobila dvojezične table.

Ali so leta 1972 tudi tu v okolici Železne Kaple podirali dvojezične krajevne napise?

Da, tudi tu, sam sem bil še sicer premlad, star komaj osem let, a sem prek očeta in drugih dojel, da se je nekaj dogajalo. Ko pa sem prišel v slovensko gimnazijo, sem tudi sam občutil to mržnjo, potem pa se je to zmanjšalo in zdaj je vse bolje. Vedno več ljudi se uči slovensko, obiskovanje slovenske gimnazije ni več problem, še več, učenje slovenščine postaja »cool«. To je zelo pomembno.

Kako je bilo odraščati kot Slovenec v sedemdesetih, osemdesetih letih? Še današnji petdesetletniki so mi pripovedovali, da so nanje pljuvali, jih pretepali ...

Ko sem hodil v gimnazijo, sem tudi sam doživel zmerjanje s »tschuschi« ter pošiljanje čez Karavanke, od koder smo menda prišli. Napetosti so bile, če smo zahtevali dvojezične železniške vozovnice. Zdaj pa že nekaj časa tega ni, še posebej ne, odkar so padle meje, odkar je v Sloveniji demokracija. Škodovalo nam je, da je bila Jugoslavija komunistična, tudi Slovence tukaj so zmerjali s komunisti. Lahko razpravljamo o komunizmu, v tem delu Evrope pa je bil nekaj negativnega. Škodovala nam je tudi razdeljenost Slovencev na leve in desne: leva struja je zagovarjala mnenje, naj se vključujemo v levičarske avstrijske, koroške stranke, moja struja, Narodni svet, pa se je zavzemala, da nastopamo sami, pri koroški Enotni listi in predvsem na občinski ravni, kajti tu se odloča o slovenščini in sožitju. Tisti v strankarskih frakcijah so bili kot Slovenci v ozadju, niso mogli odločati, vladali so nemško govoreči. Tako sem prepričan, da je prav naša struja rešila slovenščino v številnih občinah. Vsega tega naši nočejo slišati, ko govorijo, da je integracija pomembna, seveda si lahko tudi v strankah Slovenec, a nič ne dosežeš. V Železni Kapli je bila na primer polovica socialdemokratskih mandatarjev Slovencev, a od njih nismo dobili nič. Stranka je bila pod nekdanjim deželnim glavarjem Wagnerjem tako močna, da so jih zabijali nazaj in si nihče nič ni upal. Če je kdo začel karkoli slovenskega, so ga utišali že na svojih frakcijskih sejah, do občine to sploh ni prišlo.

Za socialdemokrata Leopolda Wagnerja je bilo splošno znano, da je bil ponosen na svojo »visoko članstvo« v organizaciji Hitlerjugend.

Da, Wagner je bil socialdemokrat, a najbolj odločen zagovornik sistema, da Slovenci ja ne bi bili samostojno v politiki, to je za njim prevzel Haider. Ko se je šlo za pravice slovenske manjšine, pa naj so bile to table ali kaj drugega, ni bilo razlik med socialdemokrati, ljudsko stranko in svobodnjaki, ta pakt delno velja še danes. Še danes si socialdemokratski župani ne upajo jasno zavzeti stališča in reči, to mora biti, potem pa si nič ne upa reči tudi gospod Kaiser na deželni ravni [Peter Kaiser, predsednik koroške socialdemokratske stranke], za vratom ima svoje župane in tako se vse začne. Tako je v Klopinju, Škocjanu ali Dobrli vasi, jaz pa pravim, zakaj imamo table v vasicah z dvema hišama, bolj bi jih potrebovali v večjih naseljih ob glavnih cestah, kot so Dobrla vas, Žitara vas, Železna Kapla, Galicija, tam, kjer bi bile vidne!

Dvojezičnih napisov še nimate. Kaj pa je v Železni Kapli drugačno zato, ker ima župana, ki se priznava za Slovenca?

Pri nas je ozračje zelo dobro in tudi dvojezičnost ni problem, vse, kar delamo, delamo v obeh jezikih. Veliko prevajam kar sam in tudi na uradih je slovenščina pogovorni jezik, vsak lahko pri nas govori, kakor hoče. Nekateri moji sodelavci znajo dobro slovensko, nekateri ne, a trudijo se vsi, to je naša velika prednost.

Kaj pa šole in vrtci? To je na avstrijskem Koroškem velik problem, otroci tudi iz nekaterih domnevno dvojezičnih šol prihajajo brez znanja slovenščine.

Imamo dvojezični javni vrtec, v katerem poskušamo počasi uvajati nove modele z več slovenščine ali bolj individualnim pristopom. Pri otrocih, starih od enega do treh let, po februarju že imamo en dan slovenščino in en dan nemščino, kar se je že izkazalo v celovških dvojezičnih šolah in vrtcih. Samo pesmice in sem ter tja kakšen stavek, to ne deluje. Začeti pa moramo z najmlajšimi, če hočemo potem nadaljevati, za to pa morajo biti seveda starši. Pogovarjali smo se z njimi in vsi so bili za to, kar me zelo veseli; nihče ni zahteval ločenih skupin, vseh oseminštirideset otrok v vrtcu vsak dan sliši slovenščino, eni manj, drugi več. Ni čisto popolna slovenščina, a je. Pa saj imam tudi sam kot župan občutek, da bi moral včasih več pisati v našem dialektu, mogoče bi me razumelo več naših ljudi. Nekateri celo tistega, kar je napisano v Novicah [v časopis koroških Slovencev], ne razumejo čisto dobro.

To je tudi eden od koroških problemov, kajne, so trije večji dialekti, ki se precej razlikujejo med seboj, kaj šele od knjižne slovenščine.

Pa še kako, in tudi ti trije dialekti so razdeljeni na desetine poddialektov, vsaka vas ima svojega. To je naša posebna zanimivost.

Kakšen je torej dialekt vaše vasi?

Sem iz Kort, v bližini pa je Obirsko, od koder je doma dr. Ludvik Karničar, ki se na graški univerzi ukvarja z dialekti in je ugotovil, da je obirščina med vsemi dialekti še najbolj podobna pisni slovenščini. Tudi mi v Kortah govorimo zelo lepo slovenščino, tako kot na Jezerskem, te povezave so še močne.

Vašo vlogo kot župana torej vidite v tem, da oživite slovenščino, dvojezičnost?

No, zadal sem si cilj, da sem župan za vse. Pomembno mi je, da so ljudje zadovoljni, a tudi, da je vse, kar je pomembnega, tudi v slovenščini. Dvojezično štejem kot bogastvo, za naš turizem, za povezovanje prek meje, za sodelovanje, ki bi moralo biti še boljše, na obeh straneh meje imamo številna kulturna društva. Prav danes grem na razpravo v Luče, veliko sodelujemo tudi z občinama Preddvor in Kranj, pa s Črno. Občina Železna Kapla se razteza na dvesto kvadratnih kilometrih, smo ena največjih koroških občin in imamo številne sosednje občine. Na avstrijski strani so Sele, Galicija, Žitara vas in Globasnica, na slovenski pa Črna na Koroškem, malo Kamnika, pa Jezersko, Solčava, Tržič ... Zelo široko smo povezani.

Vedno se mi je zdelo zanimivo, da so te povezave v preteklosti živele kljub visokemu karavanškemu gorovju, ki loči te občine.

Ravno pri nas se Karavanke malo pretrgajo, imamo prehod na Jezersko. V Kortah na primer nekoč sploh ni bilo pravih cest, ampak samo pešpoti, in v glavnem so ljudje sodelovali z Jezerskim, tja so vozili les. Vse je šlo na drugo stran, gore niso bile ovira.

Na vaši spletni strani je mogoče videti, da jih dobro uporabljate tudi zdaj, ponujate alpinistične tečaje, muharjenje v gorskih rekah ...

Turistično je naša občina zelo privlačna, radi pa bi, da bi k nam še več prihajali Slovenci. Imamo super ribolov z muharjenjem, imamo gorske pešpoti z zelo zanimivo favno in floro, imamo goro Obir s kočo in prelepim razgledom, imamo plezalno šolo, letos bomo še dodali ponudbo, imamo obirske kapniške jame, ki so ene najlepših, saj so vsi kapniki še živi, kapniki še rastejo, ne tako kot v Postojnski jami, kjer so že suhi. Imamo tudi zdravilišče in najboljši zrak na Koroškem! Nikoli nimamo megle! Seveda imamo tudi težave, še posebej z izseljevanjem, saj nimamo dovolj delovnih mest, oddaljeni smo od vsega. Zdaj poskušamo postati energetsko neodvisni s sončno in vodno energijo ter z ogrevanjem z lesnimi sekanci, radi pa bi motivirali še več ljudi, tudi pri vodnih elektrarnah. Sem tudi za vetrnice na Peci, čeprav so za nekatere sporne, sem proti jedrski energiji, a je zame veter tista energija, ki potrebuje malo prostora in daje velik učinek.

Želite torej, da bi se Železna Kapla razvijala in bi ljudje ostali tukaj.

Imamo tudi veliko hiš, ki so prazne ali naprodaj. Verjamem, da so tako hiše kot zemljišča pri nas še vedno poceni. Pozanimal sem se pri sosedih v Sloveniji, tam pod petdeset evrov na kvadratni meter skorajda ni zemljišča, ponekod se povzpnejo tudi na tristo, pri nas v Kapli pa jih dobite že za štirideset, petinštirideset evrov, malo zunaj pa celo za petindvajset evrov, hiše pa so naprodaj tudi od sedemdeset tisoč evrov, lepe hiše! Tudi Slovenci bi se lahko priselili, eden ali dva sta se že, v Pliberku pa sem slišal, da jih je še več.

Ali zdaj, ko se bo za Slovenijo odprl tudi avstrijski trg delovne sile, pričakujete še več sodelovanja?

Mislim, da ne bo veliko drugače, mogoče pa bo vendarle nastajalo tudi več mešanih podjetij, ki so zelo pomembna za nas koroške Slovence. Stara iz časa Jugoslavije so vsa propadla, zdaj bi bil čas za nove, da pokažemo, da lahko tudi Slovenci ljudem dajemo delovna mesta! Žal slovenska podjetja raje investirajo daleč proč, a mislim, da je avstrijska Koroška vendarle lahko tudi zanimiva. Samo v naši občini imamo osem hektarjev površine za obrtno cono; to občina daje zastonj, napravi se pogodba, investitor se obveže, da bo v desetih letih ustvaril toliko in toliko delovnih mest, potem pa zemljišče ostane njemu.

Slovenski podjetniki gredo radi na jug, na sever pa se še niso tako zelo navadili, kajne?

Ne vem, kako je pri visokih tehnologijah, pri lesu pa zagotovo primanjkuje mizarjev, tesarjev in podobnih; skoraj vsi stari so nehali, mladi pa niso hoteli prevzeti. V Sloveniji je tega še veliko. Lahko bi se lotili tudi številnih skupnih projektov, eden od njih bi lahko bila oskrba starejših, to je zelo pomembno.

Ali vsem težavam navkljub vidite prihodnost slovenstva na avstrijskem Koroškem?

Naša identiteta je jezik, tega se moramo zavedati. Jezik je treba uporabljati in biti ponosen nanj, otroke je treba vzgojiti v tem in pokazati, da so tako tudi možnosti v življenju večje, lažje se naučiš drugih jezikov, to je pomembno tudi v trgovini. Problem pa je, če ljudje nimajo dovolj hrbtenice, in v mešanih zakonih se otroci velikokrat ne naučijo slovenščine – to je največja nevarnost. Če jezika ni, tudi nas ne bo, pa naj bo ozračje še tako dobro. Zato bi potrebovali več podpore iz Slovenije, tako materialne kot moralne. Table so pomembne, a je tudi dosti drugih zadev: glasbena šola, vrtci, financiranje samostojnega političnega gibanja – mi v Enotni listi nič ne dobimo, ker pravijo, da strank ne smejo financirati, a smo tisti, ki največ delamo z narodom, smo neposredno izvoljeni in najbolj vemo, kaj ljudi žuli.

Vaša družina pa nima težav s slovenščino, kajne?

Doslej res ni bilo težav, vsi bratje, vseh pet fantov, smo se poročili s Slovenkami in vse družine govorijo slovensko. Moj sin pa ima nemško govorečo prijateljico in doslej je še nismo mogli prepričati, da bi se začela učiti slovenščine. Z ženo sva že rekla, da ji bova plačala tečaj. Zame je to zelo pomembno.

Barbara Kramžar, Železna Kapla