Slovenščina javno ali raje skrito?

Servus, srečno, ciao!

Včeraj sem skupno z občinsko odbornico v Pliberku Evo Verhnjak – Pikalo, bil gost v oddaji »Servus, srečno, ciao« koroškega radia, kjer sva predstavila delovno skupnost »Dežela pod Peco«, ter še posebej ples, ki bo pod tem geslom potekal v petek 23.11. v »Kulturnem domu« v Pliberku. Nič kaj posebnega bi mislil, saj je naloga te oddaje, da se posveča ravno takim pobudam in tako tudi precej prispeva k dobremu sosedstvu in boljšemu spoznavanju regije, v kateri živimo. Ko sem skušal organizirati po telefonu ta termin, so me povezali z urednikom Andreasom Kimeswengerjem. Takoj je bil pripravljen uvrstiti temo »Dežela pod Peco« v oddajo in ni trajalo dolgo, pa sem imel tudi že ustrezen termin. Ko sva na dan oddaje bila z Evo točno ob 15h v studiju, nama je najprej razložil, da bo oddajo vodila kolegica Sandra Knopper in da naj malo potrpiva, ker ima gospa nekoliko zamude. Prijazno naju je nato povabil v stranski prostor in se nama tam potem takoj tudi pridružil na zanimiv klepet.

Zelo hitro se je izkazalo, da gospod Kimeswenger zelo dobro govori tudi slovensko, tako da je potem klepet potekal le še v slovenščini. Povedal nama je, da je sin družine iz Kamnika, ki je morala po drugi svetovni vojni bežati iz Slovenije. Naselili so se na Koroškem in sta tu dva sinova naredila uspešno poklicno pot v novinarstvu.

Vedno bolj spoznavam, da je na najrazličnejših pozicijah na Koroškem še precej ljudi, ki so vešči tudi slovenščine. Veliko je takih, ki te kompetence ne izpostavljajo javno. Govorijo pa slovensko, če se ponudi zato priložnost. Prav tako imaš pri njih občutek, da so v notranjosti še zelo tesno povezani s tem delom svoje identitete. Nekateri, to gotovo ne velja za gospoda Kimeswengerja, kažejo bolj distanciran odnos do slovenščine in do naših struktur. Vendar zato imajo, če se malo pogleda njihova osebna zgodovina, največkrat tudi razloge.

Ne le med vojno, tudi tik po drugi svetovni vojni so se dogajale hude stvari, pri nas in v Sloveniji. Dogodki, ki puščajo svoje sledove še danes. Hude stvari je v tem času gotovo morala doživeti tudi družina Kimeswenger, ki so jo pregnali novi oblastniki v takratni Jugoslaviji od doma. Kljub temu je Kimeswenger ohranil zelo pozitiven odnos do domovine staršev in tudi do maternega jezika, kar me je izredno razveselilo.

Rad bi se Andreasu Kimeswengerju po tej poti zahvalil za posredovanje termina v oddaji »Servus, srečno, ciao« in tudi za zelo zanimiv klepet ob robu srečanja v studiu ORF Kärnten/Koroška.

KOMENTARJI