Login



RSS-Feed Blog-Home

MY ELNET


NAŠE OBČINE

naše občine

AKTUALNO


TERMINI


Trenuno ni terminov

POVEZAVE

Skupnost južnokoroških kmetic in kmetov

Mlada EL

PUAK

Slovensko na uradih

Kmečka izobraževalna skupnost

Evropska Svobodna Zveza
25.01.
2012

Tischlerjeva nagrada

Rudi Vouk na podelitvi Tischlerjeve nagrade

Objavljam nagovor nagrajenca Rudija Vouka, v ponedeljek 23.01.2012, ob podelitvi Tischlerjeve nagrade. ZAHVALA OB PODELITVI TISCHLERJEVE NAGRADE
Spoštovani člani predsedstva Narodnega sveta koroških Slovencev,
spoštovani člani predsedstva Krščanske kulturne zveze,
spoštovani gostje!

V čast si štejem, da ste mi podelili Tischlerjevo nagrado in se Vam zanjo prisrčno zahvalim.

Če si ogledamo aktualno manjšinsko politično dogajanje, nam ima Joško Tischler k temu mnogo povedati. Pripravlja se nov zakon o narodnih skupinah, katerega cilj je, da citiram sekcijskega vodjo v Uradu zveznega kanclerja, dr. Hesseja, "die Volksgruppen auf die Ebene der Zivilgesellschaft herunterzubrechen". Dr. Tischler je bil 1945 član prve svobodne provizorične koroške deželne vlade. Član deželne vlade ni bil kot predstavnik civilne družbe, temveč kot predstavnik narodne skupnosti, kot zastopnik koroških Slovencev. Tam mu je uspelo uvesti sistem dvojezičnega šolstva in definirati tudi njegovo veljavnostno območje, kar je kasneje postalo še kako pomembno. Dr. Tischler je bil oče Slovenske gimnazije. Slovensko gimnazijo tudi nismo dobili zato, da bi civilna družba imela kako dodatno izobraževalno možnost. Dobili smo jo zato, ker smo Slovenci. To, kar se danes pripravlja na področju manjšinske zakonodaje in kar podpirajo celo nekateri funkcionarji iz vrst naših organizacij, s Tischlerjevim izročilom nima več nobenega opravka.

Narodna skupnost je več kot samo del družbe z nekimi jezikovnimi lastnostmi, ki se razlikujejo od ostalih prebivalcev. Narodna skupnost mora biti tudi politični subjekt in bo samo obstala, če ima tudi politično voljo obstati. In narodna skupnost ima legitimno pravico biti politični subjekt in ne samo del civilne družbe. To je dobra srednjo evropska tradicija. V tem delu naše celine je prišlo do konfliktov in katastrof vedno tedaj, če je kak večinski narod menil, da si lahko popolnoma podredi manjšine in jih zreducira na raven hišnega jezika in folklore. To, kar poskuša Avstrija danes, je času in kraju neprimerno posnemanje francoskega vzora, da naj bojo vsi državljani samo Francozi in zato lahko govorijo samo francosko. Celo Francija se danes počasi poslavlja od tega koncepta, Avstrija, ki prihaja iz čisto druge tradicije in je z nacionalizmom večinskega naroda naredila najslabše izkušnje, pa bi danes hotela to oponašati. Prepričan sem, da bi dr. Tischler stal v prvi vrsti protesta zoper ta poskus odvzemanja politične bitnosti narodne skupnosti.

Če govorimo o političnih pravicah narodne skupnosti, moramo seveda odgovoriti tudi na vprašanje njene politične urejenosti. Tudi tukaj mislim, da je dr. Joško Tischler zelo aktualen. Na Koroškem imamo med našimi organizacijami že leta in desetletja pat-situacijo. In tudi če bo Slovenija zdaj dobila tako ali drugačno novo vlado, imamo v resnici pat-situacijo med političnimi tabori tudi v Sloveniji. Ironično bi lahko pripomnil, da takšna analiza ni nič novega. Že Paulus Diaconus, ki je v osmem stoletju kot eden prvih poročal o alpskih Slovanih, je po smislu zapisal, da so večno sprti in si ne znajo izbrati voditeljev. Tudi 1300 let kasneje se glede tega očitno ni kaj spremenilo. Ampak vsaj toliko naj bi znali, da pustimo egoistične interese ob strani tedaj, če dejansko gre za narodni interes.

Tischler je bil pragmatik, z vsemi se je bil pripravljen pogajati, če je to služilo stvari. Ni pa bil pripravljen se zaradi priljubljenosti tu- ali onstran meje odpovedati nekaterim osnovnim načelom. Danes se mi žal zdi, da se je to spremenilo. Da so nekateri pripravljeni se pogajati z vsakim, če to služi lastni poziciji, kaj to pomeni za stvar, pa jih le še malo zanima.

S tem dovolite, da pridem k razlogu, zakaj ste mi podelili Tischlerjevo nagrado. Očitno se je to zgodilo, ker mi je uspelo dobiti nekatere pritožbe pred ustavnim sodiščem v zvezi z manjšinskemi pravicami, predvsem v zvezi s tretjim odstavkom sedmega člena Avstrijske državne pogodbe, vulgo dvojezične table. Pravzaprav bi se kaj takega ne smelo zgoditi. Nimam kakih posebnih zaslug za kulturni razvoj naše narodne skupnosti, nisem storil kaj posebnega na gospodarskem področju, nisem odkril kaj novega, kar bi nas na vsem lepem spravilo bistveno naprej. Bil sem samo dovolj trmast pravnik, ki je verjel, da mora to, kar piše v ustavi, imeti tudi veljavo. Če ne bi verjel, da to, kar piše v ustavi, tudi velja, bi zgrešil svoj poklic. Tem lažje sem seveda verjel, ker sem tudi prepričan, da je člen 7 pravičen zakon, ki so si ga naši predniki sami priborili z uporom proti nacizmu in njegovim ideološkim predhodnikom in naslednikom. Vedno sem bil nekoliko začuden, zakaj naj bi bilo to, kar sem naredil, nekaj tako posebnega, in zakaj je vsa dežela 10 let dolgo govorila o tem. Če bi Avstrija namreč spoštovala svojo lastno ustavo – in kaj naj država sicer spoštuje kot pa tisti temelj, na katerem je zgrajena – potem problema namreč sploh ne bi bilo. V redu, tudi v najboljšem sistemu se zgodijo napake, ampak ravno zato imamo pravno proceduro in če ne gre drugače, na koncu te procedure ustavno sodišče, ki te napake popravi. To še ne bi bila nobena zasluga in jaz ne bi prejel Tischlerjeve nagrade, če bi Avstrija spoštovala svoje lastne zakone, kar pa bi naj bilo nekaj samoumevnega.

Zato imam težave tudi s tem, če kdo reče, da sem dobil nagrado, ker sem dosegel, da so postavili table. Niso jih namreč postavili dovolj in naša država svojih osnovnih zakonov, če gre za koroške Slovence, še vedno ne spoštuje. Ne bom našteval podrobnosti, te lahko prečitate npr. v Mohorjevem koledarju ali v Kärntner Jahrbuch für Politik. Na tem mestu samo ena misel: V krajih, ki niso imeli srečo priti do ustavnega sodišča, so postavili dvojezične table samo tam, kjer je po ljudskem štetju leta 2001 17,5 % slovenskega prebivalstva. Zdaj pa je tako, da Slovenci nismo na Koroškem šele od leta 2001 naprej, temveč, kakor dokazuje prej omenjeni Paulus Diaconus, že nekoliko dalj časa. In tudi mi, ki smo zbrani v tej dvorani, imamo vsak posameznik že nekoliko več življenjske zgodovine kot samo deset let nazaj.

Zakaj to pravim? Če gre za pravice – in tudi če naj bi se pravica glasila, da so dvojezične table samo tam, kjer je 17,5 % slovenskega prebivalstva, smo 1991 to pravico na Plešerki ali v Kokju še imeli – v obeh krajih so tedaj našteli nad 20 % Slovencev. 1981 smo to pravico imeli tudi še v Škocijanu, 1971 še v Hodišah in Skofičah, 1961 še v Kotmari vasi in Bistrici na Zilji, 1951 še v veliki večini vseh krajev dvojezičnega ozemlja. Če smo to pravico imeli, saj je državna pogodba iz leta 1955, zakaj niso postavili table in zakaj niso uvedli slovenskega uradnega jezika v vseh teh občinah? Potem bi v teh krajih namreč še danes bilo ne samo 17,5 % slovenskega prebivalstva, temveč morda celo več. Vsakemu od nas, ki je v teh omenjenih letih že bil na svetu, z ureditvijo vprašanja dvojezičnih table lani torej niso dali kake pravice, temveč so jih nam vzeli. Zato zelo dobro razumem, zakaj se koroški deželni glavar pusti proslavljati kot rešitelj vprašanja dvojezičnih tabel. V njegovem smislu, da bi teh tabel namreč bilo čim manj, je potem, ko s prestavljanjem tabel in smešenjem z majhnimi in montiranimi tablicami itd. ni prišel več naprej, namreč dosegel optimalni rezultat.
Nihče se ne čudi, če neka manjšina zahteva boljšo zaščito, kot jo trenutno ima, če hoče več, najmanj pa seveda to, kar je že zagotovljeno. Ne poznam pa nobene manjšine, ki bi ji uspelo si pred najvišjem sodiščem države izboriti potrdilo, katere pravice ji grejo, potem pa bi zastopniki te manjšine šli v pogajanja, da se naj uresniči manj, kot je bilo prisojeno. Pri nas so neki zastopniki že leta dolga trdili, da bi glede dvojezičnih napisov lahko diskutirali tudi o 15 % in da uradni jezik pravzaprav sploh ni važen. Da takšne izjave pogajanj niso olajšale, ni treba posebej razlagati. Če sem prav seznanjen, je v pogajanjih lani bilo domenjeno vsaj to, da rdeče črte, skrajne meje za dvojezične table pri 15 % nihče od pogajalcev ne bo prekoračil. Potem pa jo je prekoračil najprej eden, potem drugi, tako da tretjemu nimam več kaj očitati, ker sta prva dva že vse porušila. Kaj neki so si mislili pri absurdni ureditvi glede uradnega jezika v Dobrli vasi in Škocijanu? Manjšina v neprijaznemu okolju ima enega samega zaveznika, to je pravo. Kdor se brez prisile odpove temu zavezništvu, zasleduje drugačne interese.

Seveda pa je tudi na tem mestu treba izpostaviti, da pravo in pravica nista eno in isto. Steven Pinker je lani izdal knjigo, ki bo verjetno postala novo standardno delo za razumevanje zgodovine: "The better angels of our nature. Why violence has declined". V njej Pinker pojasni, da je kljub morda drugačnemu videzu v medijih resnica, da je na svetu vedno manj nasilja in vedno več pravičnosti. Očitno je človek v stanju se kaj naučiti. Treba je seveda upoštevati število ljudi, ki živi na tem planetu in to število postaviti v razmerje z nasiljem in krivičnimi dejanji, ki se dogajajo. Kar so še pred 30 leti bile skrajno liberalne zahteve, če govorimo o pravicah manjšin, o enakopravnosti žena ali o našem razmerju do okolja, zahteve Zelenih, je danes mainstream. Zato sem prepričan, da tudi na Koroškem razvoj še ni končan.
Pinker meni, da je stremljenje po popolni pravici kontraproduktivno. Človeška narava je takšna, da ne moremo priznati vseh svojih napak, ker bi s tem izgubili obraz in samozavest. Zato je v vsakem konfliktu - tudi če imaš prav - preveč zahtevano, da naj nasprotnik svoje napake stoodstotno popravi in jih obžaluje. Če želimo pomiritev in konec konflikta, se je treba zadovoljiti z manj, kot bi brez krivičnega dejanja imeli. Prenešeno to pomeni: 800 tabel nikoli ne bomo dobili, če hočemo pomiritev, se moramo zadovoljiti z manj.

Vendar to ne pomeni, da naj bi tisti, ki so rešitev preprečevali, imeli zmagoslavje. Pogoj za vsak konec konflikta je, da tisti, ki je za konflikt odgovoren, svoje napake prizna in se jih zaveda. Na tem principu slonijo vsi uspešni primeri končanja konfliktov, od vzpostavitve nemško-francoskega prijateljstva po zmagi nad nacizmom do komisij resničnosti med belci in črnci v Južni Afriki, povsod je danes priznano načelo, da mora tisti, ki je deloval proti pravu, to najprej priznati. Na Koroškem se to ni zgodilo. Nihče se pri koroških Slovencih še ni opravičil za stoletno asimilacijsko politiko, nihče se ni opravičil za posmehovanje našim upravičenim zahtevam, nihče še ni izpostavil, da mu je zafrkavanje našega pravnega reda žal. Zato sem seveda vesel, da imamo zdaj 164 dvojezičnih tabel namesto prej samo 91 oz. dejansko samo 77, ker niti tistih, ki so bile predpisane, niso vseh postavili. Ampak zato sem tudi prepričan, da s tem zgodbe še ni konec. Prišla bo boljša rešitev, zato, ker verjamem v pravo in zato, ker verjamem tudi v razumnost Korošcev.

Ob koncu pa naj poudarim, da, če sem si Tischlerjevo nagrado že zaslužil, si je nisem zaslužil sam. Sam sem sicer storil tisti prvi prekršek v Škocjanu, ampak že ugovor proti kazenski odredbi je seveda napisala naša takratna tajnica Rebecca Drug. Še zelo dobro se spomin, kako me je prišla vprašat, če to resno mislim, da tabla naj ne bi bila veljavna, če ni dvojezična. Samo v zvezi s tablami je bilo, če sem pravilno štel, vloženih 42 pritožb na ustavno sodišče, nekaj tudi še v zvezi z uradnim jezikom, s šolstvom, z radijem, s sosvetom, od vseh teh manjšinskih zadev pa kruha v resnici ni bilo. Moji pisarniški kolegi so trpeli, da sem si leta in leta lahko vzel čas za take zadeve, naše tajnice so natipkale na stotine strani manjšinskopravnih zadev, kar ne bi bilo mogoče v nobeni drugi pisarni kot v Grilčevi. Dobro se spominjam kritike, da novi postopki pred Ustavnim sodiščem baje samo provocirajo. Naj pa opozorim na to, da po kriteriju 17,5 % ne bi imeli dvojezičnih napisov ne v Pliberku, ne v Žitari vasi, ne v Dobrli vasi, ne v Podgorjah, ne v Goselni vasi in ne v Ločilu. Brez ponovnih pritožb in če ne bi Ustavno sodišče na koncu postavilo roka do 30. 9. 2011, o tem sem prepričan, danes še vedno ne bi imeli nobene dodatne dvojezične table. Za vse te dodatne pritožbe pa nisem več mogel odgovarjati sam, v vseh teh primerih sem jaz bil samo odvetnik, pritožniki pa so bili drugi. Tudi tem osebam gre vsakemu delček današnje Tischlerjeve nagrade. Tem sotrudnikom za pravice koroških Slovencev se javno doslej še nihče ni zahvalil, zato dovolite, da naštejem imena in kraje, za katere so posamezniki vodili postopke, pa naj so bili postopki uspešni ali ne. V časovnem zaporedju so torej postopki k dvojezični topografiji bili tile: ...

Ob koncu se smem zahvaliti tudi pri svoji družini. Nisem načrtoval zaradi dvojezičnih tabel postati oseba javnega interesa. Ko pa sem to nehote postal, so me morali tudi v tej vlogi prenašati, si poslušati komentarje, take in drugačne in me tudi zagovarjati, čeprav nič niso mogle zato. Lidija, Lea in Meta, nagrada je tudi Vaša.

Hvala Vam vsem.

KOMENTARJI

Dieser Eintrag kann nicht mehr kommentiert werden.