Koroška lovska zveza in potreba po reformah

Lov včeraj in danes!

V januarju in februarju se vrstijo lovske razstave po gojitvenih območjih koroških okrajev. Lovci razpravljajo o minulem lovskem letu in o prihodnosti divjadi in lova. Sam sem sicer že od leta 1984 naprej lovec, a zaradi drugih obveznosti zelo redko v loviščih. Prihajam pa iz družine, kjer je imel lov vedno visok »ranking«. Oče je vsem sinovom – lovcem dal na pot, da ima divjad posebno vlogo v naravi in da jo je treba spoštovati in gojiti. Ne »nedeljski lov« in strast po uplenitvi trofeje, pač pa pristen lov v sozvočju z naravo, lovsko etiko in božjim stvarstvom, je bilo in je še vedno njegovo vodilo.

Sicer nisem veliko lovil, a vedno sem se rad udeleževal lovskih razstav, kjer se srečavajo lovci in obstaja tudi možnost poglobljenega pogovora o prihodnosti naših lovišč. Iz pripovedovanj očeta in pozneje tudi iz lastne izkušnje sem vedno bolj kritično spoznaval, da je vpliv veleposestnikov in tako imenovanih grofovskih lovišč na lovsko politiko dežele veliko prevelik. V organih lovske zveze sedijo ljudje, ki so ali veleposestniki ali pa kakorkoli drugače v odvisnosti do le teh. Veliko premalo je zastopnikov občinskih lovišč in malih »zasebnih jag«, ki bi sedeli v teh gremijih. Tako ni slučaj, da se lovstvo razvija v dokaj problematično smer, ki ne koristi divjadi in tudi ne ugledu lovskega stanu.

V povojnem obdobju je lov bil nekako privileg »velikih«. Navadni kmetje in delavci so bili prisiljeni, da si pomagajo z »divjim lovom«, saj jim »gospoda« ja ni dovoljevala legalno loviti. Ljudem takrat pa je šlo manj za užitek ob uplenitvi trofej, pač pa bolj za hrano in za golo preživetje. V tistem času so nastale zgodbe o »divjem lovcu in grofovem gozdarju«, ki so bile dostikrat vzete iz realnega življenja. Grofje so delali tako, kot bi divjačina bila njihova last. Samo oni so smeli streljati, samo oni so lahko ukazovali kdo sme kaj upleniti. Strah pred tem, da bi se uplenilo kaj napačnega je bil velik. Grofom je šlo zato, da so njihovi gozdovi bili polni divjadi. To je dvigovalo vrednost dotičnih lovišč in tudi status posestnikov.

Medtem se je na tem področju veliko spremenilo. Polagoma so se pričela organizirati občinska lovišča, ki so danes najmočnejši člen lovske druščine. Vpliv veleposestnikov je sicer padel, vendar je še vedno veliko prevelik, kar se opaža v lovski politiki. Včasih so, sicer iz sebičnih razlogov, skrbeli grofje zato, da so bili gozdovi polni divjačine. Danes pa skrbijo zato, da se gozdovi praznijo in da je v ospredju le še gozdarstvo in dobiček iz le tega. Če občinski ali mali zasebni lov meji na kakšno grofovsko lovišče, potem je verjetnost velika, da bo ob mejah le malo divjačine. Danes se je torej zadeva zavrtela tako, da zaenkrat grofje in njihovi gozdarji streljajo, kmetje in mali lovci pa gojijo. Nedemokratična struktura Koroške lovske zveze pa še vedno omogoča, da veleposestniki bolj ali manj sami določajo smernice razvoja lova.

Ko hodim na te razstave, se večkrat sprašujem, kdaj se bodo navadni lovci ukorajžili in tej nadvladi »velikih« postavili po robu boljšo alternativo. Bil bi že zdavnaj čas zato, kajti če bo šlo tako naprej, kmalu ne bo več divjačine v naših lepih gozdovih.

Da ne bom samo kritičen: nekaj pa se je vendarle spremenilo skozi vsa leta odkar zasledujem te lovske razstave. Če včasih na teh prireditvah niso dopustili, da bi bila prisotna tudi slovenščina, pa se je to v zadnjih letih le močno izboljšalo. Vsaj na nekaterih razstavah v okraju Velikovec je uporaba slovenščine tudi v oficialnem delu postala povsem normalna. Na te spremembe smo morali dolgo čakati, a smo jih dočakali. Morda pa bomo dočakali tudi še demokratizacijo lovskih struktur?

KOMENTARJI