Podeželje - Celovec

Izjemni dosežki naših podeželjskih društev

Nek znanec, sicer pripadnik večinskega naroda, ki pa se je pasivno naučil tudi slovenščine, zelo rad zahaja na prireditve naših društev - pozna pa dobro tudi dejavnost kulturnikov iz večine -, mi vedno spet pravi, „neverjetno, kaj vse uspejo postaviti na noge vaši društveniki“. Res je, kar se dogaja na kulturnem področju po naših vaseh in dolinah, je dejansko izjemno za razmeroma majhno skupnost kot je naša. Če samo omenim izredne predstave na prostem, kot npr. „Quo vadis“ v Kapli, ali jubilejno predstavo društva „Bilka“ v Bilčovsu, in če spomnim na izredne odrske predstave društvenikov v Vogrčah ali pa na „Gledališko šolo“ v Šmihelu s kar petimi lastnimi odrskimi in lutkovnimi skupinami; pa če še omenim izredne jubilejne koncerte ob obletnicah raznih društev, denimo v Selah, pa na Baškem jezeru, ali na obletnico festivala „Suha“ in prireditve ob 70 – obletnici izseljevanja, potem je res, da smo lahko več kot ponosni na dosežke naših društev. Za vsem tem je izjemna bera idealizma, pa tudi povezovalne moči po vaseh.

Ob tem seveda marsikdo ne razume, zakaj podobnih uspehov na političnem področju ne dosegamo. V celovških centralah se niti niso v stanju dogovoriti za NOVI Koordinacijski odbor (KOKS), ker se posamezniki v organizacijah bojijo, da bi morali oddati del „moči“ (če o moči sploh lahko govorimo) na neko novo telo. Iz izkušenj pa se ve, če nisi kdaj pa kdaj pripravljen narediti koraka nazaj, nikoli ne bo prišlo do odločilnega koraka naprej! Najbrž je dilema tudi v tem, da si delijo „moč“ organizacije civilne družbe, ki pa nikoli ne preverjajo svoje zasidranosti v narodni skupnosti na skupnih demokratičnih volitvah. Prepričan sem, če bi uspelo doseči več notranje demokracije, ob vsem upoštevanju pluralizma in zaščite pravic manjšega, bi bilo tudi na celovškem političnem parketu lažje dosegati uspehe. Tako pa se zgubljajo predstavniki organizacij npr. celo v zadevah kot je vprašanje uradnega jezika za občino Škocijan in pravnem sporu s tem v zvezi, ki ga je zakrivil tamkajšnji župan, vsak na svojem bregu, to pa največkrat v škodo prizadetih občanov.

Kakšno pa je stanje po naših občinskih frakcijah? Povsod tam, kjer je prisotno veliko povezovalne moči, povsod tam uspehi ne izostajajo. Prav tako se mi zdi pomembno, da se goji pogovorna kultura tudi do predstavnikov drugih frakcij. Samo v pogovoru se lahko rešujejo tudi problemi. V nekaterih frakcijah se teh dveh faktorjev dobro zavedajo. Spet drugje pa mi ta miselnost še nekoliko manjka. Izredno me je npr. presenetil izjemen govor borovljskega župana na predstaviti knjige g. Schaschla. Ta govor je gotovo tudi odraz spoštovanja župana do svojih občanov slovenskega rodu in tudi dobrega odnosa do predstavnikov tamkajšnje Volilne skupnosti. V občini Bistrica pri Pliberku smo z vstrajnim dogovorjanjem in prepričevanjem ostalih občinskih odbornikov dosegli lepo finančno podporo občine za šmihelsko „Gledališko šolo“. Tudi to bi ne bilo mogoče, ce bi bili odnosi v občinskem svetu na zelo slabi ravni. Takih pozitivnih primerov z lokalne ravni je seveda še veliko več.

Torej, uspehi so možni tako na kulturnem kot tudi na političnem področju. To dokazujejo opisani primeri. V organizacijskih centralah pa se bodo morali bolj vzgledovati po uspešnih modelih s podeželja, samo tedaj bomo prišli kak korak naprej tudi v Celovcu.

KOMENTARJI