Literatura

Boris Pahor trka na (samoza)vest Slovencev!

Včeraj se je mudil na Koroškem slavni tržaški pisatelj Boris Pahor. Pisatelj svetovnega slovesa, saj so njegove knjige prevedene v številne jezike in je prejemnik najvišjih domačih ter tudi svetovnih literarnih in kulturnih nagrad. Zelo mi je žal, da se nisem mogel udeležiti prireditve z njim v »Hačeku«, saj ga je vselej izjemno zanimivo poslušati. V svojih izjavah je kristalno jasen, pa tudi oster in kritičen analitik politične stvarnosti, brez ovinkarjenja ali dlake na jeziku.

Slučajno pa sem slišal zanimiv klepet na slovenskem radiu ORF, ki ga je z njim vodil urednik Niko Kupper. Na vprašanje, zakaj se po njegovem asimilacija na Koroškem tako nenaravno hitro širi, je povedal zelo zanimive ocene: sokriv je »Kardeljev internacionalizem« je dejal, ki je propagiral le ideologijo in je domala v vsaki iskrici narodne zavesti že videl »nazadnjaštvo«. Kritično je ocenil tudi preveliko spoštovanje do nemštva. Če se slovenstvo z italijanstvom npr. srečava na isti ravni, se slovenstvo v odnosu z nemštvom na Koroškem postavlja venomer v podrejeni položaj.

Pred nedavnim sem Borisa Pahorja doživel tudi v oddaji RTV Slovenija »Odmevi«. Sodeloval je pri omizju ob volitvah v Italiji. Morda je znano, da je bil kandidat »Slovenske skupnosti (SSk)«, zbirne stranke italijanskih Slovencev na minulih deželnih volitvah. Na tej diskusiji je utemeljil, zakaj se je odločil za kandidaturo na listi SSk. Dejal je, »sem levičar, a kljub temu kandidram za samostojno stranko Slovencev, ker samo tako lahko zagotovimo slovensko politično samobitnost v zamejstvu.«

Kaj je hotel Pahor s tem še povedati? Mislim da dvoje: prvič je ovrgel stigmo, da se v zbirnih strankah narodnih skupnosti združujejo predvsem konservativno usmerjeni ljudje. Pa tudi, da je neodkrito »porivanje« pripadnikov narodne skupnosti v ideološko naravnane in največkrat narodnostnim vrednotam nenaklonjene stranke večinskega naroda škodljivo.

Če hoče narodna skupnost obstati, je edina učinkovita varianta, da se organizira v slovenskih zbirnih strankah, ki morajo biti široke in odprte za vse pripadnike narodnih skupnosti ter tudi za prijatelje iz večine. Šele močne zbirne stranke se potem lahko povezujejo tudi v predvolilne koalicije s strankami večinskega naroda, če zato dobijo ustrezna zagotovila v narodnostnih vprašanjih.

Pahor mi je govoril iz srca. Mož ima izkušnje, veliko je doživel, veliko je pretrpel, a tudi izjemno veliko dosegel. Želim si, da njegove besede ne bi izzvenele le kot »glas vpijočega v puščavi«.

KOMENTARJI

Dobro je, da ste zapisali ob obisku Pahorja na Koroškem ta komentar ki ponuja objektivne dodatne informacije, s katerimi najnovejše "Novice" in urednik F. Wakounig nista ali nista hotela postreči: nič o tem, da je Pahor bil kandidat Slovenske skupnosti na volitvah in da je zagovornik samostojne politike, nič o izjemno ostri kritiki Pahorja na račun konceptov o "multikulturnosti", nič o krivdi bivših komunistov na asimilaciji slovenske manjšine. Zakaj vse to Wakounig v dolgem poročilu ne omenja ne vem. Veliko pa piše o kritiki Pahorja na račun trenutne slovenske oblasti. Kot rečeno, škoda da so tudi Novice tendenciozne in dobro, da ste vi napisali ta prispevek.

23.05.2008 14:05 | Jože P.