Pred materinskim dnevom

Zgodba o resnični spravi!

Objavljam resnično zgodbo o spravi posebne vrste, za katero je najbrž slišalo le malo ljudi. Gre za dva od treh velikih tenorjev – Luciana Pavarottija, Placida Dominga in Joséja Carrerasa, ki so s skupnim petjem obnoreli svet. Ljudje, ki morda nikoli niso obiskali Španije, vedo pa za spor med Katalonci in vlado v Madridu, odkar se Katalonci borijo za avtonomijo od dominantne španske centrale.

Placido Domingo je Madridčan, José Carreras pa Katalonec. Carreras in Domingo sta tako leta 1984 postala politična nasprotnika. Oba sta bila zelo popularna in so ju vabili povsod po svetu. Takrat sta začela v pogodbe za nastope vnašati določilo, da bosta nastopila le, če tisti drugi ne bo vabljen.

Leta 1987 pa se je Carreras moral soočiti z bolj neusmiljenim nasprotnikom kot je bil njegov rival Placido Domingo. Presenetila ga je strašna diagnoza: levkemija!! Njegov boj z rakom je bil težak. Poleg transplantacije kostnega mozga in transfuzij krvi je imel še številne druge terapije, zaradi katerih je enkrat na mesec potoval v Združene države. Čeprav je že imel dokaj veliko imetje, so visoki stroški teh potovanj in medicinskih posegov izčrpali njegove finance, ker pač pod temi pogoji ni mogel več nastopati.

Ko je bil na koncu z denarjem, je odkril v Madridu fondacijo, ki je imela en sam namen - da pomaga bolnikom z levkemijo pri terapijah. S pomočjo fondacije “Hermosa” je Carreras premagal bolezen in se vrnil na svetovne odre. Ponovno se je povzpel na svoj visoki umetniški položaj ter se odločil tudi, da se bo priključil fondaciji, ki mu je rešila življenje.

Ko je bral njen program, je odkril, da je njen ustanovitelj, največji vlagatelj in predsednik le te Placido Domingo. Kasneje je tudi odkril, da je Placido v začetku ustanovil to fondacijo z namenom, da prav njemu pomaga pri zdravljenju. Želel pa je ostati anonimen, da ga ne bi ponižal zaradi sprejemanja pomoči od "nasrotnika".

Najganljivejši del te resnične zgodbe pa je njuno srečanje: Carreras je prekinil iznenadenega Placida pri enem njegovih nastopov v Madridu, ponižno pokleknil predenj in ga prosil za odpuščanje ter se mu javno zahvalil. Placido mu je pomagal vstati in s prisrčnim objemom potrdil začetek velikega prijateljstva.

V nekem intervjuju je reporter Placida Dominga vprašal, čemu je takrat ustanovil fondacijo “Hermosa”, saj je poleg pomoči ‘’nasprotniku’’, pomagal tudi edinemu umetniku, ki mu je bil konkurenca. Njegov odgovor je bil kratek in jasen: “ne moremo si dovoliti, da izgubimo tak glas …”

To je resnična zgodba o človeški dobroti ali tudi spravi; imamo jo lahko za vzor in inspiracijo …

KOMENTARJI

Res čudovita zgodba. Hvala Vladi!
Posebej pa moram izpostaviti "pokleknil predenj in prosil odpuščanja." To je najbrž "KLJUČ" za odkrito spravo. Objem temu šele sledi, prej mora biti odpuščanje!
Pa lep materinski dan vsem

08.05.2010 12:13 | Brigitta

".......ponižno pokleknil predenj in ga prosil za odpuščanje ter se mu javno zahvalil....pomagal mu je vstati in s prisrčnim objemom potrdil začetek velikega prijateljstva."

ko tako zgodbico berem, mrzlica mi leze po kozi dol......res je, nauciti in spomnit se moremo na veliko stvari v nasem kratkem zivljenju. odpuščanje in velikodusnost je nekaj lepega in so ga zmožni le veliki.
en lep materinski dan!
lp. sascha

07.05.2010 19:58 | sascha