Po 10. oktobru

Se na Koroškem vzdušje vendarle spreminja?

10. oktober, tokrat povezan še z obletnico smrti nekdanjega deželnega glavarja, je obetal ponovno nediferncirano gonjo proti naši narodni skupnosti, dvojezičnim tablam, tujcem in še čem. Vendar, "praznik" in "obletnica smrti" sta potekla manj agresivno in naduto s prastrahom kot še v zadnjih letih. Sedaj pa nekaj osebnih utrinkov ob tem dnevu: bil sem kar precej presenečen, ko so me 8.10. poklicali iz pisarne deželnega glavarja in me naprosili, da naj bi tolmačil v slovenščino otvoritev ti. "Haiderjevega spominskega muzeja". Povedali so mi, da naj bi to bila izrecna želja družine bivšega glavarja. Tej prošnji nisem ugodil, tudi zaradi tega, ker sem bil ravno takrat na nekem službenem potovanju izven dežele. A že samo gesta, da so želeli upoštevati tik pred 10. oktobrom tudi drugi deželni jezik, se mi zdi omembe vredna.

Deželni glavar Dörfler pa je po mojem sploh kot prvi deželni glavar na javni slavnosti ob 10. oktobru, to pot v Trnji vasi (Annabichl) imenoval slovenščino "die zweite Landessprache". Še pred nedavnim je govoril o tem, da na Koroškem sploh ni manjšine. Morda mu je le "ušlo", morda pa je tudi tu prišlo do nekega miselnega razvoja.

V Železni Kapli se od nekdaj praznuje 10. oktober skupno. Letos je podžupan Lopar (BZÖ) skušal organizirati kontraprireditev. Rezultat: kontraprireditev je propadla, saj je tam bilo le kakih 25 ljudi. Skupna prireditev, na kateri sodelujejo vedno tudi kulturniki obeh narodnih skupnosti in kapelški brambovci, pa je postregla z dobrim obiskom, dosledno dvojezičnim programom in odmevnim govorom župana Smrtnika.

Ti. "Konsenzna skupina" pa je prejela "Kulturno nagrado" mesta Beljak. Lahko povem, da sem bil tega priznanja vesel. Daleč od tega, da jim bi te nagrade ne privoščil. Ne soglašam s tistimi, ki nediferencirano trdijo, da je delo te skupine brezzvezno. Sicer osebno z ljudmi kot so Feldner ali Mölzer ne bi sodeloval v kaki delovni skupini, preveč imata masla na glavi, da jim bi preobrazbo iz "Savla v Pavla" resnično verjel, pa kljub temu priznam, da se delo te skupine vsaj občasno na lokalni ravni pozna. Je kar nekaj ljudi predvsem v krogih SPÖ in ÖVP, ki spreminjajo svoj pogled na koroške Slovence tudi na osnovi dela konsenznikov.

Ne smemo tudi podcenjevati vpliva "Kleine Zeitung" na mišlenje ljudi. Medijska kampanja tega dnevnika, predvsem pa slavnostni nagovor Huberta Pattererja v Beljaku, ocenjujem kot nekako zarezo v poročanju koroškega časopisja: prvič ni bilo zaznati delitev Slovencev na konsenznike in radikalce ali z drugimi besedami, pridne in hudobne. Patterer pa je na drugi strani razkril koroško vladajočo politično nomenklaturo, ki se še ni pripravljena premakniti z mrtve točke in tudi nima vizij za prihodnost.

To so jasni signali, da se na Koroškem le nekaj premika. Sicer še ne v glavah vodilnih politikov, pač pa v glavah ljudi. Zdi se mi, da je čas, da se tudi v vrhovih organizacij koroških Slovencev začne nekaj premikati. Predvsem si želim, da se na dejavnosti enega ali drugega ne gleda iz vidika konkurence ali celo revanšizma, pač pa diferencirano iz vidika koristi za celoto!

KOMENTARJI

Misli o desetem oktobru in konsenzni skupini (več na :http://www.slo.at)

..."Seveda je stekla beseda tudi o »koroški konsenzni skupini«. Okrepilo se mi je gledanje, da je prizadevanje te skupine tudi znotraj slovenske narodne skupnosti edini večji premik zadnjih tridesetih let.

Slavnostni govornik Hubert Patterer je miselno globoko zaoral ob podelitvi odlikovanja konsenzni skupini za njeno mirovno delo. »Koroška teka« je postalo vodilo koroških politikov. Glavni cilj je utrujanje, ne sprememba ne premislek ne kaka nova usmeritev. Pet ljudi je zmoglo krepak obrat, preseganje miselnih plotov. Verjamem, da jim ob tem ni šlo zmeraj dobro, saj so po vrsti znani kot nekdanji koreniti agitatorji vsak za svojo stvar. Tudi meni in z menoj vred verjetno še komu se je upiralo verjeti, da se človek lahko toliko spremeni.

Ugovorov in dvomov je na debelo. Na račun dejavnosti konsezne skupine je dosti očitkov, obrekovanja, blatenja, smešenja. (Podobno se je v manjšem obsegu dogajalo ob prvih dvojezičnih prireditvah za Avstrijski nacionalni praznik pod geslom »Dober večer, sosed! / Guten Abend, Nachbar!«, v katere so se žolčno zaletavali med drugimi nekateri današnji odlikovanci.) Kritikom novega soglasja zmanjkuje vetra; povečini konsenza načelno ne odklanjajo več, čeprav je ob deloma upravičeni skrbi vse bolj opazna določena nevoščljivost ali celo zavist. Težko je obrazložiti, v čem je razlika med nekdanjim »novim dialogom« in današnjim »konsenzom«, razen da so vloge drugače porazdeljene. Stvarnih rezultatov in obetavnih izsledkov ni mogoče spregledati. AMPAK manjka še to in ono! Vseeno se mi zdi nesmiseln pogoj, da se nekdanji srditi nasprotniki najprej javno spokorijo, si potrosijo pepel na čelo in prosijo odpuščanja. " ...

21.10.2009 10:27 | Tomaž Ogris