Čas kislih kumaric

Deželni uslužbenec ni lobiist!

V naših medijih in med predsedniki političnih organizacij se je spet vnela debata, kaj sme politični predstavnik koroških Slovencev in česa ne sme. V diskusijo se vnašajo primerjave, ki jih tako ne morem pustiti stati v prostoru. Predvsem predsednik ZSO Sturm in tajnik SKS Habernik skušata enačiti vlogo deželnih lobiistov z deželnimi uradniki oziroma uslužbenci. Gre tudi za diskusijo, kako tesne smejo biti navezave do deželne politike, da istočasno niso v škodo narodni skupnosti. Ali je vodilni predstavnik koroških Slovencev lahko v službi pri deželni vladi oziroma, ali je celo lahko lobiist za deželne politike?

Deželni uslužbenci niso le tisti na deželnih uradih ali okrajnih glavarstvih, so tudi vsi učitelji na osnovnih in srednjih šolah. Vedno smo jamrali nad dejstvom, da nam v ugledne poklice v deželni upravi in šolstvu komajda uspe spraviti koroške Slovence. Zadovoljni smo lahko, da nekaterim vendarle uspe.

Sam sem se odločil za poklicno pot v deželni upravi. Nikoli nisem bil član kake večinske stranke, kljub temu mi je še kar hitro uspel skok do vodje pododdelka. To pa je tudi najvišji položaj, ki ga koroški Slovenec še sme zasesti! Tudi funkcija šefa protokola, ki sem jo zasedal dve leti, je bila v tem rangu in uradniška, ne politična. Zanimivo je tudi, da sem bil sploh zadnji šef deželnega protokola, ki ni bil nameščen v pisarni deželnega glavarja, pač pa v deželni direkciji. Za menoj so to posebno - uradniško vlogo vodje protokola odpravili in protokol vključili v pisarno deželnega glavarja.

Kot uradnik si zavezan zakonom. Pred političnim pritiskom te ščiti institut tako imenovane "pragmatizacije". To pomeni, da te ne morejo brez tehtnih vzrokov "postaviti pred vrata". Meni osebno je ta zaščitnica pomagala "preživeti" v deželni službi. Ostal sem, neglede na mišljenje politično nadrejenih, zvest svojemu prepričanju in se skušal strogo držati zakonskih ter službenih predpisov. Dejstvo pa ostaja, da angažma v slovenskih strukturah deželnim uradnikom ne koristi. Vsak uradnik, ki se kljub temu odloči za to pot, žrtvuje tako rekoč za narodno skupnost službeno napredovanje.

Deželni uslužbenci oziroma učitelji pa seveda niso lobiisti dežele, zato vsako primerjavo in poiskuse enačenja teh dveh poklicov jasno zavračam. To sta dve povsem drugačni vlogi v odnosu do oblasti. Lobiisti imajo posebne pogodbe in so vezani na le te. Denar dobijo le, če izvajajo pogodbene smernice. Gre za interese dotične politične oblasti. Take pogodbe sklenejo le, če jim tudi politično koristijo, to je treba vedeti. Pogodba se tudi vsak čas lahko prekine, zato so lobiisti, ki so finančno odvisni od uspeha ali neuspeha pogodbe, pod hudim pritiskom.

Osebno menim, da kljub temu ni problem, če so med deželnimi lobiisti tudi koroški Slovenci. V marsičem lahko morda kdaj zadeve usmerjajo v našo korist. Velik problem pa nastaja, če so isti lobiisti tudi politični funkcionarji slovenskih struktur. Končno se ve, da lahko tisti, ki koga pogodbeno vezano plačuje, tudi narekuje storitve. Torej tudi storitve, ki so usmerjene proti interesom narodne skupnosti.

KOMENTARJI