BEKŠTANJ / FINKENSTEIN
MY ELNET
NAŠE OBČINE
AKTUALNO
05. dec 2022, Finkenstein / Bekštanj
Izšla je nova številka “EL-Info”
21. okt 2022, Zell / Sele
“Dovolj kreganja. Nutzen wir gemeinsam unser Potential!”
21. jan 2022, Zell / Sele
Želim po najboljših močeh delati za Sele
TERMINI
Trenuno ni terminov
POVEZAVE
Občina Bekštanj / Finkenstein
ODPRI GALERIJOSpominsko obeležje
Spominsko obeležje duhovniku in šolniku Francu Treiberju (1863-1948)
27.04.2016 - 09:16
Loče Duhovnik in šolnik Franc Treiber se je rodil 22. junija 1863 v Bačah ob Baškem jezeru, kjer stoji podružna cerkev Sv. Jurija, ki je del loške fare. Izhaja iz iste rodbine kot njegov istoimenski stric Franc Treiber (1809-1878), znan po pesmi »Nmav čriəž izaro«. Obiskoval je latinske šole in nato leta 1882 stopil v bogoslovje v Celovcu.
Po končanem študiju je bil 22. oktobra 1885 posvečen v duhovnika. Leta 1894 je sin izpod Jepe postal župnik v Št. Rupertu pri Velikovcu. Po svojem prihodu v Št. Rupert je takoj začel s pripravami za postavitev slovenske Narodne šole. Za tako šolo si je prizadeval tudi že njegov predhodnik župnik Anton Kesnar. Ta šola je bila Treiberjevo življenjsko delo. Pri postavitvi poslopja so pomagali Ciril-Metodova družba v Ljubljani, Mohorjeva družba v Celovcu, Slovenska straža in številni farani. Sam Treiber si je prizadeval, da bi v Velikovec prišle šolske sestre, ki so postale steber nove ustanove. 25. oktobra 1896, na dan odprtja šole, se je zbralo na tisoče ljudi iz Koroške, Kranjske in Štajerske. V šolskem letu 1900/01 je Franc Treiber postal vodja šole in sam poučeval verouk, zgodovino in zemljepis. Šola se je uveljavila in imela leta 1909 200 šolarjev. Vendar so ji od vsega začetka tudi nasprotovali. Prva svetovna vojna še posebej pa obrambni boji in plebiscit oktobra 1920 so Narodno šolo močno prizadeli in jo privedli na rob delovanja. V tem času se je povečal tudi pritisk na »očeta« šole, župnika Franca Treiberja. Nasprotniki so začeli zbirati podpise, objavljeni so bili hujskaški časopisni članki. Treiber ni več videl možnosti delovanja na Koroškem in je decembra 1920 za vedno odšel v Slovenijo. Po 26ih letih dušnopastirskega dela je moral zapustiti faro Št. Rupert pri Velikovcu in s tem tudi domovino Koroško. Odslej je bil v službi mariborske škofije v fari Šmiklavž pri Slovenjem Gradcu. Ob koncu svojega življenja je odšel v zdravilišče Topolščica pri Šoštanju, kjer je 12. novembra 1948 tudi umrl. Pokopan je v Podkraju pri Velenju.
Spominsko obeležje je pritrjeno pred poslovilno vežico v Ločah.