Enotna lista | Einheitsliste (EL) - Die Partei der Kärntner Slowenen

Die Einheitsliste entstand aus dem "Klub der slowenischen Gemeinderäte", der 1991 in der Enotna lista / Einheitsliste aufging

Die Bemühungen der Einheitsliste (EL) gehen dahin, ein gesetzlich garantiertes Mandat für einen Vertreter der slowenischen Volksgruppe im Landtag, d.h. eine rechtlich abgesicherte, direkte Volksgruppenvertretung zu erreichen, wie sie andere Volksgruppen in den betreffenden Landesparlamenten in einigen europäischen Ländern bereits haben.

MY ELNET

: Velikost pisave

NAŠE OBČINE

AKTUALNO

TERMINI

POVEZAVE

Nagovor ob obletnici selskih žrtev

“Zavedajmo se našega poslanstva…”

28.04.2008 - 14:17

»Bilo je v predaprilskih dneh leta 1943. Že nekaj tednov sem bil zaprt v različnih celicah sodniškega zapora v Celovcu. Med ujetniki je vladala zaskrbljujoča tišina. Pravkar smo izvedeli, da naj bi prišla skupina 35 slovenskih obtožencev pred Freislerjev senat ljudskega sodišča. Kot krvava senca sta Freislerjevemu imenu od celice do celice sledila strah in skrb.
Tako so minevali dnevi – dokler se ni kot odmev iz daljnih krajev, iz kota v prostoru, čisto tiho zaslišala melodija znane slovenske pesmi. Bilo je kot odmev iz domačih gora, kot pozdrav od doma, kot odgovor na klic tistih, ki so ostali v svobodi. Bilo je kot skupna večerna molitev, kot neviden stisk roke, ki nam je dajal novega življenjskega upanja/…/«

Nagovor Milene Olip ob obletnici spomina na "selske žrtve".

Knjige »Sämtlich Slowenen«, iz katere so vzete pravkar slišane besede, se spomnim iz rosnih otroških let. Verjetno še nisem znala brati, če pa sem, me pa vsebina še ni zanimala. Prevzeli pa so me črni listi, na katerih so bile s pisalnim strojem zapisane bele črke in besede. Neštetokrat sem prelistala knjigo in jo začela poleg te zanimive zunanje podobe častiti kot pravo »selsko slikanico«, kajti na slikah sem našla selsko cerkev in spomenik, ki stoji pred njo, prepoznala sem cerkev, v katero smo Selani hodili in še hodimo enkrat na leto in sem jo povezovala z župnikom, ki je Selane vedno tako lepo pozdravil, predvsem pa je na glas in s srcem prepeval. Minilo je nekaj let, za cerkev se je izkazalo, da je obirska. Mimogrede sem se marsičesa naučila. Vsem tistim Selanom in Selankam, in vsem drugim, ki z otroki iz katerihkoli razlogov po novi modi govorijo nemško, pa sporočam: brez težav sem se v šoli zelo dobro naučila tudi nemščine. Vsi vemo, kaj pomeni materinščina, vsi vemo, da dvo- ali večjezičnost v otroških letih ni niti najmanjši problem in da celo pripomore k boljšemu celostnemu razvoju človeka in učenju drugih jezikov. Sami presodite, ali hočete prikrajšati lastnega otroka!
Knjiga »Sämtlich Slowenen« je izšla ob 35. obletnici obglavljenja in je poskus dokumentacije takratnih dogodkov s pomočjo aktov ljudskega sodišča v Berlinu. Danes smo se zbrali, da se spomnimo teh pretresljivih dogodkov ob 65. obletnici. Svečane obleke, narodne noše, venci iz rdečih nageljnov, besede poklona in občutena slovenska pesem. Kaj bo pa jutri, pojutrišnjem in prihodnji teden? Venci hitro ovenijo, mi vsi pa prav radi pozabimo na to in še marsikaj drugega, česar se danes spomnimo. Razveseljivo je dejstvo, da na ta dan prestopijo prag našega skupnega farnega doma ljudje, ki jih sicer le poredko srečavamo tukaj. Iz srca rada bi vedela, kaj jih zadržuje, da bi se vsaj kdaj naužili malo kulturne hrane, ki jo z veliko truda in ljubezni ustvarja zmeraj manjša peščica ljudi. Delali bi dobro sebi, drugim in celi naši selski skupnosti. Nočem biti črnogleda, dejstvo pa je, da bomo že jutri sedeli zopet vsak na svojem bregu in komaj čakali, da lahko vržemo drugemu pod noge kako poleno. Ne izvzemam ne enih, ne drugih, kajti vsi smo enaki, ozkogledi in nečloveški, če gre za lastno kožo in dober glas.
Mnenja sem, da je Bog Selane obdaroval s številnimi talenti. Eden od teh je sposobnost priznati svoje napake in jih popraviti. Izkopljimo torej ta naš skriti talent in bodimo ponosni na to, kar smo. Smo drevo z istimi koreninami in isto zemljo. Povsem naravno je, da se veje tega drevesa razpletajo v različne smeri. Ne morem se pa znebiti neprijetnega občutka, da naše slovensko drevo na Koroškem izgublja življenjsko moč. Ne zaradi ostrih koroških vetrov in nacionalnih neviht, ki so za našo deželo tako značilne. Skrbi me vedno manjše število vrtnarjev, ki to drevo negujejo in zalivajo, in vedno večje število trgalcev, ki z velikimi rokami bašejo v lastne žepe zapeljive sadeže. Ne bi rekla, da je v tem primeru jabolko prepovedano, kajti vsak sam lahko premisli in presodi, katera roka ga hrani in na račun koga sedi ob polni skledi. Sklede nekaterih so do roba polne, čeprav se najde tudi še kakšen, ki bi celo želel še več. Stavi se vprašanje, od kje to nenadno izobilje in navidezno sožitje. Neki pregovor pravi, da je toleranten samo tisti, ki se počuti varnega. Zadnje čase se nekateri vedejo zelo tolerantno, sicer po pravici. Počutijo se varne, ker se zavedajo dejstva, da imajo v rokah lutke, zaslepljene od denarja in lastne časti, lutke, ki jim že zdavnaj ni več na prvem mestu narodna skupnost. Lutke, ki si domišljajo, da igrajo na velikih političnih evropskih odrih glavne vloge. Vsi vemo, kaj se zgodi, če lutki prerežeš le eno, naj bo še tako tanko nitko.
Mislim, da je situacija nas koroških Slovencev več kot kritična. Slovenska beseda po južnokoroških vaseh izginja. Sem pa po naravi optimističen človek in prepričana sem, da jo še lahko dobro odnesemo. Vendar, za to bodo morali vidni predstavniki narodne skupnosti v celovških kavarnah, profesorji in dijaki v naših šolah in mi vsi skupaj med sabo zopet spregovoriti slovensko. Prav ste slišali! Ljudje, ki zahtevajo dvojezične table, ljudje, ki sedijo v odborih in so v vodilnih funkcijah osrednjih ustanov med sabo prav radi govorijo raje nemško kakor pa slovensko! Jezik pa lahko samo preživi, če ga uporabljamo iz dneva dan, v vsaki situaciji in vsakem kraju s ponosom in povzdignjeno glavo.
Ne smemo se izgovarjati na vedno večje število prijav k dvojezičnemu pouku, kar je seveda razveseljivo, ni pa jamstvo za ohranitev narodne skupnosti. Ne smemo dopustiti, da postane slovenščina tuj jezik, ki se ga sicer hoče naučiti vedno več Korošcev, a to le sebi v prid zaradi dodatnih možnosti. Zavedajmo se naše naloge in našega poslanstva, zavedajmo se naše zgodovine in naše prihodnosti, zavedajmo se, da bomo preživeli samo z živim jezikom.

Med ujetniki je vladala zaskrbljujoča tišina. Pravkar smo izvedeli, da naj bi prišla skupina 35 slovenskih obtožencev pred Freislerjev senat ljudskega sodišča. Kot krvava senca sta Freislerjevemu imenu od celice do celice sledila strah in skrb.
Tako so minevali dnevi – dokler se ni kot odmev iz daljnih krajev, iz kota v prostoru, čisto tiho zaslišala melodija znane slovenske pesmi.

Na tem mestu se zaključi moj krog razmišljanja. Pesem daje moč, pesem premaga krvavo Freislerjevo roko, ki je dajala sodbo po mnenju nacistov le najhujšim primerom, nekaj tednov pred Selani znamenitima Sophie in Hansu Schollu.
Čilski pisatelj Pablo Neruda je nekoč zapisal sledeče: »Lahko porežejo vse rože, ne morejo pa preprečiti pomladi.« Navajeni smo, da prav radi režejo naše cvetove, iz vsega srca pa si želim, posebno še v teh aprilskih dneh leta 2008, da bi iz vseh nas vzkipela nova pomlad in sredi zelenega vrta vzcvetelo z novo življenjsko voljo naše slovensko drevo.