Šolstvo

Dvojezično šolstvo: Kvaliteta ali kvantiteta?

Vesel sem, da se je okoli problema z dvojezičnostjo na ljudski šoli v Libučah - tam so več let dvojezične ure pokrivali z enojezično učiteljico (to se je dogajalo tudi še na nekaterih drugih šolah) - vnela potrebna in važna razprava o kvaliteti dvojezičnega pouka. Vsako leto smo se radi pohvalili s porastom prijav k dvojezičnemu pouku. A zelo malo kdaj se je resno razpravljalo tudi o tem, kakšni so rezultati našega dvojezičnega šolstva? Smo s kvaliteto zadovoljni, ali pa se da le marsikaj popraviti?

Ob tem gre pohvala glavnemu uredniku "Novic" Silvu Kumru, ki se je lotil v zadnji številki te "vroče" debate na stvaren in neemocionalen način. Iz izjav nadzornice Sandrieserjeve, ki je kot bivša ravnateljica javne dvojezične ljudske šole v Celovcu dokazala, da ve, kako se uredi kvaliteten dvojezični pouk, lahko tudi sklepamo, da se želi tega problema lotiti pri koreninah tudi kot nova nadzornica za dvojezično šolstvo.

Zavedati pa se moramo, da utegnejo ob večjem poudarku na kvaliteti dvojezičnega pouka nekoliko upasti prijave. Vendar, uspeh ali neuspeh šolstva se ne sme meriti na kvantiteti, temveč samo na kvaliteti.

Diskusija ne sme potekati pavšalno, vse je dobro ali vse je slabo. Prepričan sem, da so številni dvojezični učitelji že doslej delali dobro. Treba je le vse tisto kar je dobrega na šolah prenesti še tja, kjer morda še zaostajajo.

Ob sodelovanju vseh in ob resni pripravljenosti za pozitivne spremembe, je lahko ta diskusija, ki se je vnela na primeru LŠ Libuče, zelo produktivna. Vsekakor pa je nujno potrebna!

KOMENTARJI